Tu je intervju o konferenci OZN o podnebnih spremembah s profesorjem Lucom Fioranijem (več o njem na koncu članka).
Pred nekaj meseci je bila konferenca OZN o podnebnih spremembah. Kako bi to ovrednotili?
V Durbanu so dosegli zadnji hip skromen kompromis:
konferenca je trajala dan dlje, kot je bilo predvideno, in rezultat ni bil nov obvezujoč dogovor, saj bodo le-tega napisali leta 2015, veljati pa naj bi začel leta 2020. To potrjuje splošno smer zadnjih mednarodnih pogajanj o podnebju: stanje mirovanja. Na svetovni ravni smo priče značilnemu prizoru prepira med bratoma: vsi se sprašujejo, kdo mora narediti prvi korak, da bi to rešili.
Kjotski sporazum, ki določa zmanjševanje toplogrednih plinov in je bil podaljšan do leta 2015, ne zadostuje zaradi omejenih ciljev ter zaradi tega, ker ga niso sprejele države, ki zelo onesnažujejo. Nekatere tako imenovane „zgodovinske” države onesnaževalke bi rade, da bi omejile izpuste tako imenovane države v razvoju.
Kljub temu sem še vedno optimist: prepričan sem, da bo človeštvo našlo rešitev. Nekatere države so že razumele strateški pomen obnovljivih virov energije. V to okolje se pozitivno vključuje Evropska zveza z načrtom “20 20 20” (do leta 2020 znižati toplogredne pline za 20 %, porabo energije za 20 % in za 20 % energetske potrebe z uporabo obnovljivih energij).

 

Ali ne obstaja tveganje, da bodo te odločitve slabo vplivale na države v razvoju?
Tveganje obstaja. Tako nekateri pravilno podpirajo znižanje izpustov toplogrednih plinov, a tako, da se postavljajo na stran držav v razvoju, v katerih je večina prebivalstva še vedno brez električne osvetljave in vode. Podpreti bi bilo treba razvoj čistih energij in se vprašati, zakaj jim bogate države ne dajo patente, potrebne za to. Zakaj izvažajo industrijo, ki onesnažuje? Med temi, ki imajo tako stališče, je tudi katoliška Cerkev.

V Durbanu so bili pogajalci iz 190 držav, ki iščejo velike meddržavne dogovore. Ali lahko kaj storimo na mikro ravni?
Seveda. Zavzemanje na osebni ravni, izbira energije, bolj skromen življenjski slog: vse to je pomembno. EcoOne si tudi prizadeva razviti, ovrednotiti ekološko misel na ravni novega odnosa med človekom in naravo …

Lahko bolje razložite, kakšni so predlogi EcoOne za bolj trajnostni življenjski slog?
Predlog EcoOne ima korenine v misli Chiare Lubich. Kaj nas je naučila Chiara? Ne toliko o najbolj modernih tehnologijah za varčevanje z energijo, ampak nas je naučila, da gledamo naravo z novimi očmi. Z njeno pomočjo smo dojeli, prepoznali navzočnost Boga pod stvarmi. Pojasnila nam je vesoljno bratstvo, kar pomeni medgeneracijsko bratstvo, da bi odgovorili na vprašanja: “Kakšen planet bomo zapustili svojim otrokom? Kakšen zrak bodo dihali?”
Z razmišljanjem o obnovljenem odnosu človek–narava je mogoče stopiti onkraj antropocentrizma, kar bi lahko v šali označili za “filozofijo strica Skopušnika”, to je za filozofijo človeka, ki je absolutni vladar, ki uničuje naravo, da le pridobi denar; vendar pa tudi onkraj skrajnega fiziocentrizma, po katerem je narava v središču, človek pa je tisti, ki vesolje „moti”.
Verjamemo, da je odgovor v samodarovanju. Če uporabim veliko besedo, v »antropocentrizmu pozabe sebe«: v osebi, ki živi dar sebe s sebi podobnimi in z naravo, se nima za gospodarja narave, ampak upravnika in varuha narave, ker mu jo je zaupal Bog.

 

Luca Fiorani, raziskovalec v ENEA in profesor ekologije in vzgoje za okolje na LUMSA, mednarodni koordinator “EcoOne”, kulturne iniciative, ki jo spodbujajo in podpirajo univerzitetni profesorji, raziskovalci in strokovnjaki okoljskih ved, ki jih povezuje želja, da bi obogatili svoje znanstveno znanje s humanističnim in modrostnim pogledom na okoljske probleme. Leta 2010 je objavil za italijansko revijo Città Nuova (Novi svet) skupaj z Antonellom Pasinijem knjigo “Il pianeta che scotta, capire il dibattito sui cambiamenti climatici” – Prevroč planet, razumeti razpravo o podnebnih spremembah.

 

Vir: www.cittanuova.it