Pričevanja iz podjetij: Tecnodoor iz Rovereta

Pred nami je izkušnja italijanskega podjetnika, ki jo je povedal na seminarju občestvenega gospodarstva v industrijski coni Lionello Bonfanti, 17. septembra 2011.
Takoj po končanem šolanju sem vstopil v sektor kovinomehanike. Tedaj smo delali “pogodbeno” (toliko denarja na proizveden kos) in iskal sem možnosti, da bi proizvedel več in povečal kakovost izdelka, ki sem ga moral narediti.

Tako sem obdelal in izboljševal stroje, ki sem jih imel na razpolago.
To sem delal zato, ker me je navduševalo, če sem si nenehno prizadeval izboljšati delo. Spodbuda je bil tudi večji zaslužek. Zaradi tega sem si domišljal, da bom lahko delal na svojem, da bom torej podjetnik.
Ko sem spoznal Mario Pio, mojo ženo, se je po poroki začela ta pustolovščina: proizvajal sem dele za dvigala in druge stroje za neko multinacionalko. Hotel sem osrečiti ženo z dobrim zaslužkom in ji tako zagotoviti boljše življenje. Dokler nisem zaznal, da je denar ne osrečuje tudi zato, ker sem bil vedno bolj zaseden: od doma sem odhajal zgodaj zjutraj in se vračal kasno zvečer. Nekega dne me je vprašala: “Si se poročil z mano ali s podjetjem?”
Razumel sem, da moram delati drugače, če hočem rešiti zakon. To so bila osemdeseta leta in vladala je kriza, tudi tedaj. Nameraval sem ustanoviti družbo. Z drugimi družabniki naj bi si razdelili dela in obveznosti in tako bi imel več časa za družino.
Sem pa padel v pravo prevaro in v nekaj mesecih je bilo novo podjetje zaprto.
V tistem času sem preko žene spoznal Gibanje fokolarov in povabljen sem bil v Rim na srečanje o ekonomiji in delu. Tam sem odkril drugačen način dela: ne samo zaslužek, ampak pozornost zlasti do človeka, ki dela in sodeluje z mano, da bi bilo tako delo v službi človeku in ne obratno, in to z velikim zavzemanjem in skladno.
Medtem se je naša ekonomska situacija naglo poslabšala, bil sem brez dela in imel sem tri nedorasle otroke. Bil sem obupan, zmeden, poln tesnobe. Polom podjetja me je uničil tudi psihološko: molil sem, skupaj smo molili, videl sem, kako prihaja ljubezen Boga v mojo družino na najbolj presenetljive načinepa . Neko jutro sem zelo zgodaj vstal, nisem mogel spati, odšel sem v cerkev, kjer sem molil in jokal pred Križanim. Ne vem, koliko časa sem bil tam, preden sem odšel, sem ga pogledal, kakor bi bil živ, in mu rekel: »Če je res, da obstajaš, pojasni mi, kaj naj naredim, ko bom šel od tu, sicer me ne boš več videl«. Obupano sem jokal.
Komaj sem prišel iz cerkve, se ob meni ustavi avtomobil, bil je prijatelj obrtnik, ki mi je rekel: »Vem, kaj se ti je zgodilo in zelo mi je žal. Vendar vedi: če hočeš, ti je moja delavnica na razpolago«. Zahvalil sem se mu in se napotil proti domu. Na poti me ustavi drugi obrtnik in mi hoče ponuditi kavo. To je bil izgovor, da bi mi povedal tole: »Piero, vem, kaj se ti je zgodilo … Pravkar sem se preselil v novo delavnico. Če torej hočeš začeti znova, je delavnica in nekaj strojev na razpolago zate zastonj.«
Čez nekaj dni srečam prijatelja, ki mu je bilo žal za to, kar se mi je zgodilo. Hotel me je potolažiti: »Zapomni si: to, kar si, tvoje sposobnosti, tvojih talentov ti nihče ne more ukrasti. Zaupaj vase, to je samo delček tvojega življenja. Kar si bil, si še vedno, če hočeš začeti znova.«
Počasi sem razumel, da so bili vsi ti dogodki Jezusov odgovor na mojo molitev. Predme je postavljal nove možnosti, da bi znova začel delati kot podjetnik.
Naslednji dan sem po telefonu govoril z velikim podjetjem in vprašal, če imajo delo zame, da bi ga opravil in plačal material, ko bom delo naredil, ker nisem imel denarja za surovine. Takoj so me poklicali in mi predlagali delo: naredil naj bi različna vrata. Dali so mi potreben material. Ne samo to: ko sem potreboval kovinske dele, mi je prodajalec, stari znanec, dal možnost, da mu plačam šele čez šest mesecev, če bi bil zadovoljen s tem.
Končno sem razumel, da me je Jezus res uslišal. Šel sem predenj in se mu zahvalil za njegovo ljubezen do mene. Rekel sem mu: »Razumel sem, da moram začeti znova, zdaj pa hočem to delati Zate in zaradi tebe«. Jokal sem od veselja in začel vse znova. Bilo je leta 1983. Medtem je moj sin Damiano končal šolo in začel delati z mano.
Ko se je rodilo občestveno gospodarstvo, me je močno prevzel drugačen način vodenja podjetja in takoj sem to sprejel. Svojo ženo Mario Pio sem prosil, naj pride še ona delat v podjetje, da bi zagotovili navzočnost Jezusa med nami v čim večji meri. Vprašal sem Damiana, kaj misli o tem. On je hotel govoriti z odgovornim za OG, da bi dobro razumel, kaj je to, in odgovoril: »Če je tako, se s tem strinjam!«
Že nekaj let dela z nami še najin drugi sin Nicola kot odgovoren za proizvodnjo.
Ker smo se hoteli navdihovati pri OG, je to pomenilo pomemben preobrat v načinu vodenja podjetja. Najprej v namembnosti dela dobička, ki ga delimo s tistimi, ki so v potrebi. Temu smo si prizadevali biti zvesti tudi tedaj, ko bi morali zaradi finančnega stanja podjetja vložiti čim več v financiranje podjetja samega. Drugič: to je bil dodaten razlog, da izboljšamo svoje proizvode in usluge, to je bila dodatna spodbuda za inovacijo.
Cinzia, ki je danes tukaj z menoj, nadomešča Mario Pio v najpomembnejši nalogi: prizadevati si, da bi bil med nami čim bolj Jezus. Poleg tega opravlja svoje delo zelo profesionalno in strokovno.
Za konec bi povedal, da se je zgodilo in se dogaja, da sem sprejel v podjetje ali prek elektronske pošte odgovoril več študentom, ki so izbrali, da bodo svoj univerzitetni študij končali z diplomsko nalogo o občestvenem gospodarstvu in sem posvetil svoj čas za odgovore na njihova vprašanja. Prepričan sem, da je tudi to občestvo.
Ko sem pred tolikimi leti začel delati kot podjetnik, si ne bi nikakor predstavljal, da bom postal tudi študijski primer.