Rafko 0Na veliko soboto, 15. aprila 2017, je odšel k Bogu naš dolgoletni prijatelj in volontar Rafael Škapin. Od njega smo se poslovili v petek, 21. aprila 2017, na pokopališču v Bertokih. Čeprav je minilo toliko časa, bi vseeno radi podelili z vsemi njegovo življenje.

Rafko, kakor smo ga klicali, nam je ostal v spominu predvsem zaradi svoje globoke vere in zavzetega pričevanja le-te. V času svojega življenja je zelo rad in veliko molil: V svojih molitvah se je izjemno rad obračal predvsem k Mariji. Na njeno priprošnjo je bil v otroštvu čudežno ozdravljen v tistem času neozdravljive bolezni. Zaradi svojega verskega prepričanja je bil po drugi svetovni vojni preganjan in po krivi obtožbi obsojen na sedem let strogega zapora. Zaporno kazen je preživljal delno v Gorici, delno v delovnem taborišču v Ljubljani. Tu je bil zaprt skupaj z duhovniki. Del kazni pa je odslužil na gradu v Škofji Loki. V pogovoru z njim nam je povedal, da se je v zaporu skrivoma večkrat udeležil sv. maše. Prav tako je skrivaj prejemal sv. evharistijo. Prinašali so mu jo skrito v škatlici paste za čiščenje čevljev.
Po prestani zaporni kazni je zaradi nadaljnjega preganjanja zapustil rodno Vipavo in pobegnil v tujino; najprej v Italijo in nato v Južno Ameriko. Naselil se je v Venezueli, kjer je spoznal ženo Virginijo. Ustvarila sta družino. V zakonu so se jima rodili štirje sinovi: Franci, Milan, Božo in Charles. Po določenem času se je kot zaveden Slovenec vrnil z družino v domovino. Naselil se je v Ankaranu, kjer je imel manjšo kmetijo, še več pa mu je pomenila kovaška delavnica, za katero je znanje pridobil v Venezueli, kjer je imel kovinarsko podjetje.
V Sloveniji je spoznal duhovnost Marijinega dela, ki ga je zelo nagovorila. Marijino delo je globoko doživljal in prakticiral v svojem vsakdanjem življenju, tako v družini kakor med prijatelji ali v službi. Omenjena duhovnost mu je tudi pomagala, da je v poznem obdobju svojega življenja zmogel narediti zanj najtežji korak. Osebno je šel do svojega tožnika, ki je proti njemu lažnivo pričal. Odpustil mu je vsa storjena dejanja. Ob srečanju z njim je s hvaležnostjo ugotovil, da si je tudi tožnik želel sprave in ga je prosil odpuščanja. Šele po spravi z njim se je počutil osvobojen sovraštva do svojih preganjalcev in v polnosti zaživel ‘novo’ življenje.
Rafaelovo življenje je bilo polno trpljenja in različnih preizkušenj; poleg psihičnega trpljenja ga je spremljalo tudi fizično trpljenje kot posledica mučenja v zaporu in v obliki neozdravljive rane na nogi. Dobil jo je ob reševanju brata Jožeta iz ognja. Rana ga je iz Venezuele spremljala do njegove smrti. Vse to je vselej vdano ne samo prenašal, ampak z veseljem daroval Bogu za svoje preganjalce in za svojo družino, rekoč: »Kaj pa je to v primerjavi z Jezusovim trpljenjem?«

Globoko veren, skromen in delaven vse življenje, je tudi zadnja leta ponižno prenašal svojo bolezen ob skrbni negi žene Virginije. Njene vrline je velikokrat s hvaležnostjo omenjal. Posebej je bil hvaležen za skrbno pomoč, ki so mu jo nudili bližnji prijatelji in župljani.
Bogu in njemu smo hvaležni za zvestobo, za pričevanje, za pokončnost in hkrati ponižnost, za vse dobro, ki ga je živel, za vse darovane bolečine in trpljenje. Verjamemo, da ga je Marija sprejela v svoj ljubeči objem in da se veseli ob svojem Stvarniku.
Viktor Poličnik
in prijatelji iz Kopra

 

še nekaj slik: Rafko 3

Rafko 1a

 

Rafko 2a

okvirček
Njegov sin Charles pa je o svojem očetu zapisal tole:
»Naš tata nas je vzgojil v spoštovanju do bližnjega, večerne molitve in narave. Rad nas je peljal na smučanje in izlete. Bil je zelo skromen, a tudi strog. Rad se je veselil in veliko večerov smo namesto pred televizijo preživeli z latinsko glasbo in plesali vsi skupaj v dnevni sobi. Vsak večer je prišel v sobo zmolit večerno molitev, nas pokrižat in poljubit.
Bil je dober kovač in nas vse sinove učil v svoji kovačiji v Ankaranu, še posebno jaz sem mu hvaležen za ta dar, ki mi je omogočil, da sem sedaj umetnik in kipar. Bil je strog, vendar zelo dober učitelj-mojster.«