Minilo je kar nekaj mesecev od uničujočega potresa in cunamija v pokrajini Fukušima. Kako naj se odzove vsak izmed nas na rano, ki jo je uničenje povzročilo? Tako se je vprašalo nekaj mladih iz Tokya. Začeli so zbirati sredstva, delili s prizadetimi ljudmi vse in pripravili izviren koncert o “moči nasmeha”.
Tako so Mladi za zedinjen svet iz Japonske vabili ljudi v nedeljo, 9. oktobra, v Tokyu na koncert z naslovom “The Power of a Smile” (Moč nasmeha), s katerim so se spomnili hudega cunamija, ki je prizadel obale severnega dela države.
Tako so povedali: »Zamisel o koncertu se je rodila, ko smo ugotovili, kako je potres hudo pretresel in prestrašil ljudi. Zato smo z “Močjo nasmeha” hoteli podariti našim prijateljem trenutek vedrine, ki naj bi ga potem nosili vsem«.
Sporočilo za 170 udeležencev je zajeto v odpevu sklepne pesmi, ki pravi: “Z močjo svojega nasmeha hočem verjeti, da je mogoče ljubiti to deželo”.
Mladi so še povedali: »V teh mesecih so številne skupine Mladih za zedinjen svet iz sveta na tisoč načinov pošiljali svoje izraze solidarnosti in te akcije so nas opogumile, da še mi naredimo nekaj konkretnega. Takoj po nesreči 11. marca smo organizirali zbiranje denarja v podzemni železnici v Tokyu, kar je neobičajno za našo kulturo, je pa prebudilo močno solidarnost in nesebičnost v mimoidočih. Nekateri od nas smo odšli za nekaj dni v Fukušimo. Tam smo s kavo ogrevali ljudi, ki so ostali brez vsega, prisluhnili smo jim z vso ljubeznijo.«
Končno je nastopil koncert, med katerim so se na odru izmenjale štiri skupine. »Preden smo začeli, smo se vsi zbrali v krog in si obljubili (čeprav smo se zavedali, da ima naša organizacija precej “lukenj”), da bi v vseh ostala luč naše edinosti. Ko se je spektakel odvijal,« je povedal eden od napovedovalcev, »sem opazil, kako so se obrazi pred menoj spremenili!«
Ta koncert je bil čisto drugačen kot so običajni koncerti, pripravili so nekakšen kava koncert s skupinami na odru, ki so nepretrgoma imeli pogovor z občinstvom. Tako so se lahko vsi razvedrili, se srečali in spoznavali ob skodelici kave ali ob kosu torte.
Ob sklepu koncerta so nekateri udeleženci zapisali: »Hotel sem oditi kot prostovoljec v Fukušimo, pa to ni bilo mogoče. Zato je bilo zame veliko veselje, ko sem danes odkril, da lahko storim nekaj konkretnega za to, da bo naša družba bolj vedra, s tem, ko darujem svoj nasmeh!«; »Nisem pričakovala toliko nasmehov! Napolnili so me z ljubeznijo!«; »Podariti nasmeh je sila, ki premaga vse!«; »Tudi ti, tudi jaz, vsi skupaj moramo verjeti v možnost, da ljubimo to deželo!«
Tako so povedali: »Zamisel o koncertu se je rodila, ko smo ugotovili, kako je potres hudo pretresel in prestrašil ljudi. Zato smo z “Močjo nasmeha” hoteli podariti našim prijateljem trenutek vedrine, ki naj bi ga potem nosili vsem«.
Sporočilo za 170 udeležencev je zajeto v odpevu sklepne pesmi, ki pravi: “Z močjo svojega nasmeha hočem verjeti, da je mogoče ljubiti to deželo”.
Mladi so še povedali: »V teh mesecih so številne skupine Mladih za zedinjen svet iz sveta na tisoč načinov pošiljali svoje izraze solidarnosti in te akcije so nas opogumile, da še mi naredimo nekaj konkretnega. Takoj po nesreči 11. marca smo organizirali zbiranje denarja v podzemni železnici v Tokyu, kar je neobičajno za našo kulturo, je pa prebudilo močno solidarnost in nesebičnost v mimoidočih. Nekateri od nas smo odšli za nekaj dni v Fukušimo. Tam smo s kavo ogrevali ljudi, ki so ostali brez vsega, prisluhnili smo jim z vso ljubeznijo.«
Končno je nastopil koncert, med katerim so se na odru izmenjale štiri skupine. »Preden smo začeli, smo se vsi zbrali v krog in si obljubili (čeprav smo se zavedali, da ima naša organizacija precej “lukenj”), da bi v vseh ostala luč naše edinosti. Ko se je spektakel odvijal,« je povedal eden od napovedovalcev, »sem opazil, kako so se obrazi pred menoj spremenili!«
Ta koncert je bil čisto drugačen kot so običajni koncerti, pripravili so nekakšen kava koncert s skupinami na odru, ki so nepretrgoma imeli pogovor z občinstvom. Tako so se lahko vsi razvedrili, se srečali in spoznavali ob skodelici kave ali ob kosu torte.
Ob sklepu koncerta so nekateri udeleženci zapisali: »Hotel sem oditi kot prostovoljec v Fukušimo, pa to ni bilo mogoče. Zato je bilo zame veliko veselje, ko sem danes odkril, da lahko storim nekaj konkretnega za to, da bo naša družba bolj vedra, s tem, ko darujem svoj nasmeh!«; »Nisem pričakovala toliko nasmehov! Napolnili so me z ljubeznijo!«; »Podariti nasmeh je sila, ki premaga vse!«; »Tudi ti, tudi jaz, vsi skupaj moramo verjeti v možnost, da ljubimo to deželo!«
Vir. www.focolare.org
