Poplave kot najhujša naravna nesreča zadnjih petdesetih let na Tajskem povzroča hudo škodo, terja veliko žrtev po vsej državi. Kljub zelo težkim razmeram manjši in večji dogodki govorijo o možnem preporodu. Ta članek je nastal oktobra, po večmesečnem neprekinjenem deževju, kar močno odstopa od predvidenega vsakoletnega deževja na Tajskem, ki je prizadelo okrog osem milijonov prebivalcev.
Najbolj prizadete so bile dežele Ayutthaya, Pathum Thani in Nakhon Sawan, kjer je voda narasla na več kot štiri metre.
Nekateri člani Gibanja fokolarov, ki živijo v Bangkoku, so napisali: »Posledice naravne nesreče so več kot očitne: evakuirana so bila celotna naselja, industrijske cone so pod vodo in s tem je izgubljenih več tisoč delovnih mest, šole so zaprte za nedoločen čas. Potrebna bodo leta, da bi spet vzpostavili normalno stanje.«
A tudi v takih dramatičnih okoliščinah se dogajajo stvari, ki govorijo o upanju, o želji po prenovi, ki je močnejša od bolečine. V pismu iz Bangkoka so zapisali še:
»Nihče pa ni pričakoval (vsaj ne tolikšne) medsebojne ljubezni, pomoči, ki jo zelo veliko ljudi daje trpečim. Reporterka CNN je dogajanje na Tajskem označila za “neverjeten družbeni učinek”. Natanko tako. Vsi si pomagajo, vsi si prizadevajo storiti kaj za tiste, ki so ostali brez vsega. Več tisoč prostovoljcev je delalo 24 ur na dan, da so pripravili 1.200.000 vreč s peskom, s katerimi se zavarovali ali okrepiili pomembne odtočne kanale za vodo. Večinoma so bili to mladi, ki so hoteli sodelovati pri reševanju tistega, kar je še možno rešiti.«
Gibanje fokolarov sodeluje pri skupnem delu, prinaša materialno, duhovno in moralno pomoč. Tako opogumlja in gradi bratstvo, zaradi katerega postaja upanje nekaj konkretnega.
V Bangkoku vsaka četrt, podjetje, pisarna ali šola pripravljajo hrano, vodo, obleke za poplavljence, saj je ogromno ljudi brez strehe nad glavo ali pa so morali pred povodenj bežati.
Mnogi gredo pomagat v prizadete pokrajine. Na prošnjo po prostovoljcih “dobrega srca” je odgovorilo več tisoč ljudi. Kdor je bil oktobra v Bangkoku na suhem, je čutil družbeno in človeško dolžnost, da stori kaj za ljudi, ki jim je voda poplavila hišo ali te nimajo več. To kljub žalostnim okoliščinam ustvarja lepo sožitje. Videti je bilo ljudi iz barakarskih naselij, kako so pripravili kakih petdeset vreč z rižem, suhimi testeninami, ribjimi konzervami, vodo, zdravili za ljudi iz pokrajine Ayutthaya. Revni in bogati: vsak nekaj naredi. Podjetja pošiljajo tovornjake hrane, vse zastonj! Televizijske postaje so največji donatorji, npr. Channel 3, ki je zbral na tone potrebnih stvari in neposredno skrbi za razdeljevanje ali daje na razpolago svoje helikopterje. To je tek s časom, zlasti pa tek ljubezni, h kateremu so vsi poklicani.
 

V italijansko uredništvo je prispelo veliko pričevanj. Med temi so izbrali pričevanje S. C., univerzitetnega profesorja: »Skupaj s svojimi študenti sem razmišljal, kaj bi lahko storili za prizadete ljudi. Mladi so se posvetovali in se odločili, da bodo na ulici in na vlakih ljudi prosili za denar. Za to je potreben pogum in vendar … Okrog dvajset študentov se je zbralo pred veletrgovinami. S seboj so imeli velike plakate, škatlo in dve kitari. Vsi so budisti in so prepričani, da je pomembno delati dobro drugim. Opogumil sem jih, naj najprej živijo bratstvo med seboj in naj težave in utrujenost darujejo za dobro države. Nad vsemi pričakovanji so zbrali 17.700 bath, kar je velik denar za našo državo. Zlasti pa se je tako razširilo srce teh mladih za potrebe drugih. To njihovo zavzemanje daje sadove.«
S spletnega dnevnika nekega dekleta pa prihaja tole pričevanje:
»Na socialnem omrežju sem naletela na poziv prijatelja, ki je odhajal na območje najhujših poplav. Vzpostavila sem stik z njim in mu povedala, da bi rada tudi jaz kaj dala. O tem sem govorila s svojo mamo, ki je izbrla nekaj svojih oblek in prosila drugo gospo iz mojega kraja, ali bi tudi ona hotela poslati oblačil. Gospa nam je poslala tri velike torbe svojih oblek, oblek njene hčere in tasta ter denar.
Naslednji dan sva odšli k teti. Ko je slišala, kaj se je zgodilo, je takoj odšla v svojo sobo in vzela obleko in denar. Takoj mi je vse to dala. Zvečer sem večerjala s sorodniki in bratranec mi je dal v roke denar.
S tem denarjem sem odšla kupit hrano: s sestrično sva šli v veliko trgovino, da bi kupili konzervirano hrano. Priporočila mi je: “Ne vzemimo bolj poceni stvari, za druge je treba izbrati najboljše.” Hotela je plačati del računa. Denar je še ostal in moja sestrična, ki sem jo poznala kot ženo, ki gleda samo na posel, me je znova presenetila: “Kupi spodnje perilo. Na to nihče ne pomisli …”
Tako sem vse to odnesla svojemu prijatelju s facebooka in zadnji hip je moja mama dodala nov denar!
Tako sem se domislila, da pošljem pismo s prošnjo za pomoč staršem otrok, ki obiskujejo moj vrtec, da bi zbrali oblačila. To bom lahko sama odpeljala otrokom poplavljenih družin, ki so našle zatočišče na univerzi.
Čeprav je izkušnja majhna, sem srečna tudi zato, ker sem h konkretni ljubezni pritegnila tudi druge.

K.A.«
Vir: www.focolare.org