»Vsak dan je dragocen, ne izgubljajte čas, ki ga imate, ne da bi se imeli radi.« S temi besedami je Tiziana, ki ji vdova šest let, pozdravila 1.187 udeležencev iz sedemnajstih držav na kongresu Novih družin v Castelgandolfu v času od 28. februarja do 2. marca.
Temi o izgubi zakonca so namenili poseben prostor: govorili so specialisti in vdovci s svojimi življenjskimi izkušnjami.
»Po prvem šoku,« je pojasnil doktor Angelo Alessi, psihoterapevt, »sledi obup, za njim žalost in vdanost. Ko zakonec uspe sprejeti izgubo drage osebe, to pomeni ponovni začetek in upanje; izraziti in podeliti bolečino v pristni bližini in ljubezni: to so mostovi povezanosti z drugimi, po katerih je treba hoditi, da ne bi ostali ujeti v čustvo, ki človeka blokira.«
»To, da ni Cosima, je bila zame zelo velika preizkušnja,« je zaupala Rosa. »Bila sem prazna. Prizadevala sem si delati veliko dejanj ljubezni in po tem sem izkusila globok mir. Vera v Boga ljubezen mi je dajala upanje, tolažbo, da bi lahko tolažila; dala mi je gotovost, da ni vsega konec, ampak da se mora vse nadaljevati.«
Chiara Lubich trdi: »Preko Boga, v katerem so (naši dragi), se še naprej lahko medsebojno ljubimo, kajti ljubezen, ki so jo oni imeli do nas, ostaja, še več, je izpopolnjena in ne niha več.«
To izkušnjo je živel Spirito, ki je izgubil ženo Ilde pred enim letom in pove: »Moj osebni pogovor z njo se nadaljuje in spremlja še bolj kot prej moje dneve. Ona je prišla na cilj. V tem delu potovanja, ki mi preostaja, je Ilde z menoj v pričakovanju na ponovno srečanje v isti resničnosti.«
Tudi Tiziana govori o »globokem pogovoru s Teresiom, ki se po njegovi smrti ni prekinil, ampak se nadaljuje med nebom in zemljo. Zaradi tega izkušam zdaj, kakor prej, mir, ki ga daje samo zedinjenje z Bogom« in to lahko postane dragoceni dar: »Čutim, da se mora moje življenje nadaljevati v zavzemanju ljubiti vsakega brata, s katerim se srečam čez dan v službi, v družini z otroki, ko sem zanje njihova mati in njihov oče.«
Matteo, Tizianin sin, ki je imel ob očetovi smrti 16 let, pripoveduje ganjenemu občinstvu, kako je iz jeze in notranje razdvojenosti prišel do izpolnitve praznine tako, da pomaga drugim in da z njimi podeli vse: »Bolj sem komu pomagal, bolj sem čutil očeta blizu in v sebi velik mir … Včasih se sprašujem: če oče ne bi odšel, morda nikoli ne bi tega izkusil.« Kljub zelo veliki bolečini in osamljenosti, kar povzroča žalovanje, ostajajo vezi ljubezni in lahko obrodijo sad kot znamenje upanja: to je sporočilo poglobitve tega vidika življenja.
Vir: www.focolare.org