Pričevanje Danila, 29-letnega fanta, ki deluje v Škofijskem gibanju Gibanja fokolarov. Pogumno se darovati drugim kljub bolezni.
V naši družini ni nihče poznal Gibanja fokolarov in kolikor se spominjam, sem vsako soboto odhajal na srečanje za poglobitev evangelija zato, ker sem tam našel koga, ki me je imel rad brez interesa. Rodil sem se in odraščal v Ascoli Piceno (Italija). Vsako leto sem se udeleževal tečajev za krščansko vzgojo in tako sem okrepil svojo versko pot.
Pri devetnajstih letih so me morali operirati na kolenu in po tej operaciji sem imel nepričakovane zaplete. Ko sem bil še v bolnišnici, so mi zdravniki rekli, da ne bom mogel več igrati odbojke in ne bom mogel naprezati noge. Jasno sem razumel, kaj pomeni reči »Bog je ideal, ki se ne poruši«, in odločil sem se, da bom zaupal njemu. Če se ne bom mogel več ukvarjati s športom, bo on prav gotovo našel zame nekaj, kar bom lahko delal.
Po srednji šoli sem nadaljeval študij na univerzi, toda vsako soboto sem se vračal v svoje mesto, kjer sem deloval kot animator v župniji. Tako sem izkoristil svojo naravno zmožnost pripravljanja iger za otroke in mlade. Čeprav se nisem mogel z njimi igrati, sem odkril, kako veliko zadovoljstva mi je dajalo to, da sem pomagal drugim, da so se igrali, čeprav včasih so bile igre včasih res zahtevne!
V tistih letih sem začel zaznavati v srcu močan Božji klic, naj svoje življenje použijem za druge. Na mariapoliju leta 2007 sem potem, ko sem prejel Jezusa v evharistiji, začutil v srcu, kakšna je moja pot: prinašati karizmo edinosti v mojo svojo škofijo. To je bila popolna izbira Boga, dana na razpolago za podrobno resničnost.
Ta skok v Boga mi je dajal polnost veselja in posebej sem se tako lahko spoprijel z okoliščino, ki je človeško govoreč ne bi zmogel. Leta 2010 so se namreč pojavili pojavile novi nove problemi težave z nogo, na kateri sem bil operiran, potem na drugi nogi , v in hrbtu in v nekaj mesecih sem težko hodil in stal. Zdravniki niso znali pojasniti, zakaj tako, in ker sem se bližal diplomi, so predvidevali, da sem živčno izčrpan ali da imam depresijo.
Sam sem še naprej doživljal v srcu veselje življenja skupaj z mojimis prijatelji v Idealu in nisem razumel, kaj se dogaja. Nekega večera sem se zatekel v cerkev in molil pred Jezusom v evharistji: »Če je tvoja volja začeti s tem zdravljenjem, daj mi znak. Če pa imam čudno bolezen, mi to pojasni, ker hočem biti še naprej dar za druge.«
Po več izvidih so odkrili, da imam redko gensko bolezen, ki je povzročala vse težave, ki sem jih imel, in zaradi nje moram živeti s kronično bolečino. Takoj so me preplavila vprašanja in stiska. Kako bom še naprej živel za druge? Razumel sem, da se Božja ljubezen ne spreminja niti pred vso to bolečino. Morda sem jo jaz dojemal drugače, a njegova ljubezen je bila še vedno neizmerna. Kaj torej? Še naprej moram ljubiti in ustvarjati edinost z vsemi, čeprav je zdaj bolj naporno, posebej ko bi hotel ostati sam.
Nekaj mesecev za tempo tem so me prosili, naj spremljam skupinico otrok. Pomislil sem: Bom lahko? Opustil sem vse bojazni in se odločil, da bom tudi tokrat služil drugim. Danes moram reči, da so bili ta leta otroci iz te skupine pogosto moja moč in moj pogum. Ko ljubimo, je mogoče premagati vse. Veliko priložnosti je, ko si nikoli ne bi predstavljal, da jih bom lahko telesno vzdržal, a vendar sem uspel, ob tem pa ugotavljal, da v resnici pri Bogu ni nič nemogoče.
