Vzemimo pod drobnogled Arizono. Ona je v demokratski, on v republikanski stranki: 60 let zakona, šola sprejemanja in spoštovanja. video in v nadaljevenju besedilo v slovenskem jeziku
Spiker: Dick in Shirley Marquis živita v Tucsonu v Arizoni. Imata devet otrok in dvaindvajset vnukov, poročena sta skoraj 60 let. To je kar precej, če pomislimo, da sta tik pred poroko odkrila nekaj, zaradi česar bi se lahko njuna zgodba korenito spremenila.
Dick: Nekega dne me je na parkirišču pred trgovino z živili neka gospa vprašala: »Kako to, da imate na vašem avtomobilu tako simbol republikanske kot demokratične stranke? Morda se ne znate odločiti?« Pojasnil sem ji: »Ne, moja žena je demokratsko, jaz republikansko usmerjen in tako sva dala oba simbola!«
(glasba in grafika)
Shirley: Nikoli nisva govorila o politiki, in ker sem iz Massachusettsa, ki je večinoma demokratsko usmerjen, sem mislila, da je tako tudi v Maini, Dickovi državi. Samo po sebi umevno se mi je zdelo, da je demokrat. Šele ko sva bila že zaročena, sem ugotovila, da nisva v isti politični stranki in pomislila sem: No, zdaj je prepozno, da bi se vrnila nazaj.
Dick: Na začetku ni bil velik problem. Nisem bil aktivist. A po poroki sem postal aktiven v Republikanskem klubu mladih iz države Maine. Šele tedaj sem razumel in ona me je opozorila, da je odločna demokratka!
Shirley: Imela sva ognjevite pogovore in goreče sva skušala prepričati drugega, naj sprejme stranko drugega.
Dick: Razumela sva, kako dragocen je najin odnos. Prav zaradi pomena, ki sva ga dajala odnosu med nama, nama je uspelo poslušati se in se sprejeti. Ni nujno, da se strinjava z drugim, lahko pa se sprejmeva in spoštujeva to, kar sva.
Shirley: Dicku je všeč spremljati po televiziji informacijski kanal, ki ni moj. Njegov kanal ima zelo “republikanski” pogled, moj demokratskega. Tako se dogaja, da gledava oba kanala. Ko gledava tistega, ki je bolj po volji njemu, sem prenehala godrnjati in govoriti: »Ojoj!«, ker seveda to ni znak spoštovanja, pravega poslušanja tega, kar drugi pove, resničnega razumevanja drugega. Treba se je postaviti v kožo drugega, v njegov način razmišljanja. Rada bi povedala, da je to lahko narediti, kdaj pa tudi ne. Sama se zelo zagrejem in opazila sem, da razna vprašanja niso središče najinega odnosa, ampak je v središču sam odnos. To pomeni, da se je treba kdaj odpovedati svoji ideji, a to ne pomeni razvodeniti to, v kar verjamem, ampak se tako ognem temu, da bi iz muhe naredila slona. Vse je vprašanje odnosov. (glasba)
Vir: collegamentoch.focolare.org
