Janez Pavel II. je 24. januarja 2002 prispel v Asizi in takoj odšel na Trg svetega Frančiška, kjer je sprejel predstavnike verstev sveta skupaj z delegacijami. Po pozdravnem govoru papeža in uvodu kardinala Françoisa Xaviera Nguyêna Van Thuâna so predstavniki vsak v svojem jeziku prebrali pričevanje za mir.
Jezus je za nas kristjane Bog Miru.
Zato je za katoliško Cerkev mir eden od najpomembnejših ciljev. »Z mirom ni nič izgubljenega. Vse pa je lahko izgubljeno z vojno,« je vzkliknil Pij XII. Mir na zemlji je naslov okrožnice Janeza XXIII. »Nikoli več vojne«, je ponavljal Pavel VI. na OZN. in Janez Pavel II. je po strašnih dogodkih 11. septembra pokazal pot, da bi prišli do njega: »Ni miru brez pravičnosti, ni pravičnosti brez odpuščanja«.
Celotna katoliška Cerkev dela za mir. Hodi po številnih poteh. Izjemno učinkoviti so dialogi po liniji, ki jo je začrtal drugi vatikanski koncil. Ker dialogi ustvarjajo bratstvo, zagotavljajo mir.
Uresničujejo se na vseh ravneh in v lokalnih Cerkvah, kakor tudi prek skupin in združenj, cerkvenih gibanj in novih skupnosti.
Cerkev opravlja ta dialog najprej med svojimi sinovi in hčerami, ko vzbuja občestvo na vseh ravneh, kar pomeni zagotovljen mir.
Drugega živi na nepovratni način z različnimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Ta dialog veča mir v veliki krščanski družini.
Tretjega uresničuje z velikimi verstvi sveta tako, da se opira na tako imenovano “zlato pravilo”, ki ga ima večina svetih knjig. V evangeliju se glasi tako: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7, 12). To “zlato pravilo” poudarja dolžnost ljubiti svoje brate in sestre in tako uresničuje vesoljno bratstvo, v katerem prevladuje mir.
Prvim trem dodaja tudi dialog in sodelovanje na več področjih z vsemi tistimi, ki sicer nimajo verskega prepričana, to so možje in žene dobre volje. Zato lahko gradimo mir tudi z njimi.
To so torej različni izrazi enega samega velikega dialoga, ki ustvarja bratstvo. To lahko postane v tem zelo težkem zgodovinskem obdobju duša obširne svetovne skupnosti, ki si ga protislovno danes želijo preprosti ljudje in tudi tisti na vodilnih položajih.«
Chiara Lubich, 24. januarja 2002
