Sem osnovnošolska učiteljica in pogosto me pošiljajo učit v gorske vasice. V teh skritih in težko dostopnih krajih živijo tudi skupine teroristov, ki se imajo za osvoboditelje ljudi. Večkrat sem naletela na te čete, vendar sem se pravočasno skrila med skalovje.
Enkrat pa mi ni uspelo pobegniti, ugrabili so me in odvlekli v svoj tabor. V tistih neskončno dolgih dnevih ujetništva so me večkrat dolgo zasliševali.
Čeprav me je bilo strah, sem si prizadevala zelo spoštljivo odgovarjati, vedno resnico. Eden izmed njih si je zelo prizadeval, da bi me prepričal o pravilnosti njihovega načela. Hotel je, da se jim pridružim. Ko me je vprašal, kaj mislim o tem, sem molčala. Naslednji dan je ponovil svoj govor. Takrat sem rekla, da je najprej treba spreminjati sebe, če hočemo spremeniti strukture oblasti, ki se nam ne zdijo pravične.
»Spreminja nas ljubezen, ki jo imamo drug do drugega,« sem mu poskusila razložiti. Morda so se ga moje besede dotaknile, morda so ga spomnile na načela, v katera je verjel. Po tem zaslišanju me je izpustil.
Od tistega dne sem še bolj molila za tega človeka in za njegove tovariše. Nedavno sem doživela presenečenje. Prepoznala sem njegovo sliko na televiziji ob novici o teroristu, ki je izročil orožje vojakom in zapustil svojo skupino.
Nelda s Filipinov