Star sem 62 let, Irec in že vrsto let živim na Tajvanu. Že nekaj časa trpim za pljučno fibrozo, zato sem, ko sem se počutil bolj utrujenega, mislil, da gre za poslabšanje. Skoraj mimogrede sem šel k zdravniku. Namesto tega so mi brez ovinkarjenja in brez priprave povedali: rak v četrtem stadiju, ki se je že razširil na drugo pljučno krilo in morda še drugam.

Prva stvar je bila, da sem poklical ženo. Skupaj s hčerko, ki živi z nama na Tajvanu, sta tiho sedeli ob telefonu. Druga hči živi na Irskem. V tistem trenutku se nisem bal zase: moje misli so se takoj obrnile k njima, k bremenu, ki ga bo ta novica naložila na njuna ramena. In s tem je prišlo globoko obžalovanje za vse čase, ko nisem imel dovolj ljubezni, za rane, ki sem jih pustil ob poti. Zdelo se mi je prepozno, da bi kaj popravil.

Nekega dne je duhovnik prišel maševat k nam domov. Gibanje fokolarov poznam že od enajstega leta in vedno sem med posvetivijo doživel daritev sebe Bogu. Takrat sem razumel nekaj novega: v kelih sem lahko skupaj s seboj dal vse ljudi, ki sem jih prizadel. Lahko sem jih zaupal Jezusu, da bi ozdravil tisto, česar nisem mogel več popraviti. To je bilo neizmerno olajšanje. Od takrat me spremlja velika spokojnost.

Pred osmimi leti je moja žena zbolela za rakom dojke. Že sva prestala temo. Takrat sva se, tako kot danes, odločila zaupati v Očetovo ljubezen. Ko molim Očenaš in rečem »Zgodi se tvoja volja«, čutim, da je vse moje življenje že v nebesih. Prihodnost ne pripada meni: je v Božjih rokah. Vse, kar moram storiti, je reči ’da’.

Pogosto se spomnim Loppiana (Italija), kjer sem kot mladenič čutil močan klic, da bi sledil Jezusu. Sčasoma sem razumel, da je to vabilo, da ga prepoznam predvsem v bolečini, v tistem obrazu, ki ga karizma imenuje ’Zapuščeni Jezus’. Tudi ko je bila moja žena bolna, sem pred križem razumel, da ni dovolj samo stati in gledati: z Njim se moramo vzpenjati, vstopiti v Njegovo zapuščenost in se pustiti voditi k Očetu. Tam je dom.

Pred diagnozo sem imel zelo polno življenje: poučeval sem na univerzi, bil mentor študentom in mladim, spremljal družine in sodeloval v življenju Gibanja. Zdaj se je vse skrčilo. Sem na bolniški in redko grem ven, da bi se izognil okužbi. A zgodi se nekaj presenetljivega: ljudje me iščejo. Pišejo mi z vseh celin in molijo zame. Mladi na Tajvanu so ustvarili skupino in vsak teden skupaj molimo. Mislil sem, da sem malo posejal; zdaj vidim, da se ljubezen množi.

Ko odkrito spregovorim o svoji bolezni, mnogi najdejo pogum, da odprejo svoje rane. Moja šibkost postane prostor za občestvo. Kot da bi, povzdvignjen na križ, Kristus pritegnil srca k sebi. Ta bolezen, ki je človeško obsodba, se razkrije kot priložnost za sprejem. Obstajajo bolečine, ki jih lahko delim z vsemi, in druge, ki jih lahko delim le z Bogom, v globokem pogovoru z Njim. Vem, da bodo prišli trenutki, ko ne bom imel moči, da bi svojo bolečino izrekel. Zato se pripravljam takole: s ponavljanjem svojega ’da’. »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Vem, da se nisem sposoben soočiti s tem, kar me čaka. Vem pa tudi, da ne bom sam.

V teh mesecih sem razumel, da ljubezen ne pripada tistim, ki poznajo Jezusa ali se imenujejo kristjani. V bolnišnici zdravniki in medicinske sestre, ki me zdravijo, ne delijo moje vere, a ljubijo z nežnostjo in pozornostjo, ki me gane. V njihovih vsakodnevnih gestah – dodatnem telefonskem klicu, potrpežljivi razlagi, diskretni prisotnosti – sem odkrival, da je ljubezen večja od etiket. Ko na bolečino gledam z očmi ljubezni, ne ostane zaprta v strahu: preoblikuje se, postane prostor upanja, nekaj skrivnostno pozitivnega. Kot da bi bilo vsako dejanje skrbi, tudi nezavedno, že pot k Bogu, saj ljubezen, kjer koli že je, vedno vodi k Njemu.

In znotraj te neizmerne skupnosti – sestavljene iz družine, prijateljev, študentov, mladih, zdravnikov, ki ljubijo, ne da bi morda povsem razumeli, zakaj – doživljam, da je vse že zapisano v načrtu dobrega. Ni mi treba tega nadzorovati ali popolnoma razumeti: lahko ga le naseljujem, dan za dnem, s hvaležnostjo.

Pripravil Carlos Mana