Postaviti drugega človeka pred sebe ni vedno lahko, a s tem pogosto postanemo bolj razumni in osvobojeni. Nekega hladnega zimskega jutra sem moral zgodaj vstati, ker sem spremil prijatelja na letališče. Začelo me je boleti grlo. Stisnil sem si pomarančo, da bi popil ta sok, ko sem se spomnil na prošnjo matere Terezije iz Kalkute: »Gospod, ko sem lačna, mi pošlji nekoga, ki potrebuje hrano; ko sem žejna, pošlji nekoga, ki potrebuje pijačo …«Pomarančni sok sem pristavil k zajtrku, ki sem ga pripravil za gosta. Nisem imel več časa za drugo pomarančo.
Ko sva se peljala proti letališču, sem opazil, da sem srečen in svoboden. Prebujen! Dejanje ljubezni se je poglobilo z zaupnim pogovorom, ki se je vzpostavil s tem mojim bližnjim. Pozornost do drugega je bolj učinkovita od skodelice kave. Mati Terezija me je spomnila, da moram ljubiti bližnjega kot samega sebe. Bilo je, kakor bi prižgal luč pod evangeljskim stavkom in ga posodobil. Deževno jutro se mi je zazdelo kot odboj svetlobe, ki kaže, kako priti do cilja.
T.M. (iz spletnega dnevnika Città Nuova online)
