Bistvo evangeljskega sporočila je ljubezen, ki se konkretizira v najrazlilčnejših okoljih in povsod rojeva semena edinosti. Pred nami je nekaj sadov oktobrske besede življenja. Vabljeni, da se oglasite s svojimi izkušnjami!

Pravkar minula oktobrska beseda življenja nas opogumlja tako: “Skušajmo ljubiti prvi vsakega, ki ga srečamo, mu telefoniramo, pišemo ali z njim živimo. In naša ljubezen naj bo konkretna, taka, ki zna razumeti, opozarjati, ki je potrpežljiva, vztrajna, velikodušna.” Življenjske izkušnje, ki so tu zapisane, kažejo na medsebojnost, ki se lahko iz tega razvije:
Zbuditi se ponoči – “Delam v šoli, moja žena Betty pa je ves čas doma z otroki. Ponoči so se pogosto prebujali in jokali. To me je bremenilo, zato sem se še bolj pokrival z odejo, tudi čez glavo, da ne bi slišal; ves čas sem si ponavljal, da zmore žena to opraviti sama. Ko sem pa razmišljal, da ona nenehno vstaja in skrbi za malčke, in tudi o ljubezni do bližnjega, mi je neke noči postalo jasno, da so moji prvi bližnji moja žena in moji otroci. Do tedaj je bila moja ljubezen delna: ljubil sem samo tedaj, ko ni bilo težav. Zato sem se odločil takoj začeti drugače. Isto noč sem vstal, ko so se otroci znova prebudili, in jim pomagal, da so zaspali. Bilo je težko, vendar mi je uspelo. Tako sem delal nekaj časa, dokler niso otroci prenehali jokati ponoči”. (B. – Uganda)

Begunci – “Sem muslimanka, pobegnila sem iz Bosne, tam pa je ostal moj mož, ki je katoličan. V Split sta že pred tem zbežali moji sestrični, od katerih je ena pričakovala otroka. Prosili sta me, naj jima pomagam, in zaradi tega sem v Dalmaciji. Storila sem vse, da bi olajšala stanje. V že tako majhno stanovanje je prišla še ena žena, bila je stara in bolna. Nisem imela več moči, pomislila sem na moža, na družino v Tuzli. Ko nisem več vedela, kako naprej, nas je neka gospa sprejela k sebi domov in me povabila na srečanje, na katerem sem prvič slišala govoriti o evangeliju. Razumela sem: če bom ljubila druge, lahko spreminjam sebe in okoliščine okoli sebe. Tako sem se trudila delati z drugimi priseljenci v mestu. Iz tega je nastala skupina, ki se je vedno bolj večala. Pomagali smo si glede zdravil, pošiljanje pisem domov, varstva otrok. Zdaj nas je 87. Smo kot prava družina, čeprav smo različnih narodnosti in verstev”. (T. – Bosna)

Seme edinosti – “Ko sem bil v bolnišnici zaradi manjšega posega, sem prebral knjigo, ki mi jo je dala zaročenka. Bili so dogodki o živetem evangeliju, zelo lepi, a pomislil sem: Tako ni mogoče živeti. Potem me je seznanila z nekaterimi izmed takih ljudi, in ko sem se pogovarjal z njimi, sem razumel, da je mogoče tako živeti. Za naju se je odprla nova pot. Poročila sva se in želiva imeti družino, ki bo odprta vsem. Prej nisem veroval, čeprav pripadam evangeličanski Cerkvi, medtem ko je zaročenka Anna katoličanka. Ko sem razmišljal o tem, sem razumel, da moram zato, da bi ljubil svojo Cerkev, tja prinašati svoje pričevanje. Tako sem storil. Znova sem vzpostavil odnose in zdaj sem v župnijskem svetu. Z ženo bi rada svojim otrokom in vsem v svojem okolju z življenjem govorila o lepoti krščanstva in želiva biti kot družina seme edinosti”. (D. J. K. – Nemčija)

Vir: Evangelij za vsak dan, oktober 2013, Città Nuova Editrice.