Vsako soboto ali na praznik je zvonil zvonček in vrata doma so se odpirala za sprejem, a ne nekoga, ki prihaja iz držav zunaj Evropske unije, temveč Eriona, Sonie, Achmeda, Badana in spisek bi se lahko nadaljeval … Nekega dne je prišel Xin Jun, kitajski fant, star kot jaz, oče ga je spodil od doma. Sprejeli smo ga in odstopil sem mu svojo posteljo in sobo, sam sem šel spat v dnevno sobo. Tako sta on in moj brat bila v isti sobi.
Moji sošolci in prijatelji niso bili naklonjeni tej odprtosti moje družine. Pogosto so se prepirali in mi govorili, da sem čuden. So pa razumeli, da se v meni rojeva nova odprtost, drugačen pogled na stvari, a tega pogosto niso razumeli.
Za božič je bila miza okrašena za 17 ljudi: 7 nas, vključno s staro mamo, drugi pa so bili vsi tujci.
Spominjam se, da sem pomagal v kuhinji, nisem bil ravno navdušen. Mama mi je rekla: »Gabriele, stori to zame, kakor bi to bilo božično darilo zame.«
Ob koncu dneva sem se jaz zahvalil mami, ker mi je pomagala razumeti, da so ti ljudje tudi moja družina, da so moji bratje in da ne prihajajo k nam, da bi jedli ali imeli kake prednosti, ampak da bi podelili tisto toplino, ki so jo pustili v svojih deželah, kjer so živeli s svojimi družinami.
Gabriele Bresci