Vse je odvisno od tega, kako gledamo na “drugega”, brata ali sestro: če se odločimo ljubiti, se situacije lahko obrnejo na glavo.
Težki časi
Krystyna mi je govorila o težkih časih na Poljskem med vojno: »Manjkalo je hrane in higienskih pripomočkov, te stvari smo dobivali od prijateljev iz tedanje Vzhodne Nemčije. Naši sosedje pa so pripravljali zabave z veliko porabo alkohola. Nekega dne smo ugotovili, da je v njihovem stanovanju prevelika tišina. Njihova deklica, ki je ostala sama, nam je povedala, da je mama v bolnišnici. Obiskala sem jo in ji nesla milo ter zobno pasto, česar tedaj ni bilo mogoče kupiti.
Ko me je zagledala, je bila osupla: »Prav vi, ki vas nenehno motimo, ste prišli k meni? Od prijateljev, ki nas obiskujejo, ni prišel nihče.« Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, me je povabila domov, sprejela me je zelo toplo. Zaupala mi je o svojem žalostnem otroštvu, da njeno življenje nima smisla, da bi rada izšla iz določenega kroga ljudi. Poslušala sem jo z ljubeznijo in ji zagotovila molitev. Moški, ki je živel z njo, je odšel, in hrupna družba je prenehala prihajati k njim. Ta mama je odslej lahko dala svoji hčeri “normalno” življenje.
B. V. – Poljska
Mladi par z Juga
Mlad par je prišel iz južne Italije na sever, ker je v njuni vasi vladala mafija. Potrebno je bilo najti stanovanje in delo za oba. Moje ekonomsko stanje ni bilo najboljše, a z vero sem jima začela pomagati, iskati stanovanje. Ko sem povedala, da sta z Juga, so na žalost mnogi zaprli vrata. Jokala sem z njima in znova ugotovila, da samo revež lahko razume drugega reveža. S tem mladim parom sem doživela veliko ponižanj. Ko smo končno našli stanovanje in delo, sem odkrila, kako sem se obogatila, ko sem z njima delila življenje.
V. M. – Italija
Ukradeni prti
Delam kot blagajničarka v restavraciji. Ni mi težko prositi v kuhinji za ostanke hrane, da jo nosim otrokom, ki živijo na ulici. Veliko je vsak dan teh, s katerimi se srečam na poti domov. Ko sem nekega dne izstopila iz avtobusa, mi je nekdo iztrgal iz rok torbico in zbežal! Bila sem brez besed: v njej sem imela deset prtov iz restavracije, ki sem jih pravkar prevzela v pralnici. Kaj storiti? Kako bom to povedala svojemu delodajalcu? Kupiti blago in jih zašiti ni bilo mogoče. Nisem vedela, kako naj to povem mami in upravniku restavracije. Prepričana pa sem bila, da mi bo nebeški Oče pomagal. Naslednji dan sem povedala delodajalcu, kaj se mi je zgodilo. On mi je mirno rekel, da pričakuje, da bodo prti prišli čim prej. Tedaj je stranka, ki je slišala najin pogovor, prišla bliže in rekla, da je pripravljena kupiti blago za nove prte. Nisem mogla verjeti! Najbolj sem se razveselila ob misli, da bom lahko otrokom še naprej pomagala s hrano.
D. F. – Filipini
Zaupanje
Z Alvarom sem se srečal v gostilni: 35 let, zanemarjen on in njegova brada. Ko me je prosil, naj mu pomagam izpolniti obrazec za delo, sem se z njim dogovoril za naslednji dan po službi. Prišel je zvečer in mi povedal, da je v resnici prosil samo za prijateljstvo. Zasmilil se mi je in premagal sem odpor zaradi vonja, ki se je širil od njega, ter mu ponudil brandy. Razumel je, da ga ne obsojam, in začel mi je pripovedovati o svojih problemih, ko ga je mama kot otroka zapustila in je oče končal v zaporu. Z njim sem preživljal ure, o sebi mi je govoril, kot bi bila v spovednici. Danilo se je, in ko je to opazil, se je opravičil in odšel.
Videl sem ga še večkrat in ga spoznal s svojimi prijatelji, ki so ga sprejeli enako lepo. On pa nam je vračal z raznimi malimi deli: znal je popravljati vse. Našel je stalno zaposlitev, bil uspešen v službi, poročil se je in postal oče dveh otrok. Ko mi je čez leta pripovedoval o tem, je bil druga oseba. Našel je svoje dostojanstvo zahvaljujoč zaupanju, ki ga je doživel.
A. C. – Italija
pripravila Stefania Tanesini
(iz: Il Vangelo del Giorno, Città Nuova, leto VI, št.2, marec-april 2020)