Mladi so koreniti, dokaz so te kratke izkušnje …
»Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno«: ta stavek iz evangelija navdihuje nas gen v življenju skupnosti dobrin. V naši skupini smo začeli pripravljati nekakšen inventar vseh naših dobrin, da bi jih lahko dali na razpolago drugim.
Vsak izmed nas ima drugačno ekonomsko stanje. Nekateri so študentje in prejemajo vsak mesec denar. Skupaj in svobodno se odločimo, kako porabiti in za kaj nameniti ta denar. Na primer: s Federicom smo razumeli, da lahko manj porabi za nakup računalniških iger, tisti denar pa smo lahko dali Andreju, da bi se naročil na revijo za fotografijo, ki jo potrebuje za svoje delo. V enem in drugem primeru ne gre nikoli za koliko, ampak za kako, za kar se odločimo v odprem in iskrenem pogovoru. Izredno je, ko ugotovimo, da vest nagovarja vsakega, in tako razumemo, kaj je pomembno.
Gabriele je diplomiral iz geologije in nadaljuje študij. Zaradi drastičnih rezov italijanskega univerzitetnega študija že nekaj mesecev ni prejel štipendije. Iimel pa je nekaj nujnih izdatkov: moral se je udeležiti tečaja v Cagliariju in plačati prispevek za avto. Nerodno mu je bilo povedati, da je ostal brez denarja! A zaradi medsebojne ljubezni in dejstva, da smo eno srce in ena duša, je premagal negotovost in bojazen. Med nami je izbruhnila široka velikodušnost: »Jaz imam bančno knjižico z nekaj denarja.« »Jaz sem nekaj privarčeval.« Tako smo mu lahko dali, kolikor je potreboval, on pa je odkrival lepoto in odgovornost pri uporabi tega majhnega kapitala. Tako smo postali še bolj bratje.
Eden izmed nas, ki je nedavno diplomiral, je začel s prakso, da bi postal odvetnik, prejemal je majhno plačilo, kar pa ni bilo dovolj, da bi si lahko ustvaril družino. Nekega dne se je srečal s prijateljem, ki mu je predlagal, da bi lahko zaslužil veliko in takoj na področju plačila škode pri prometnih nesrečah. Dovolj bi bilo podpisati, ne da bi kaj dosti preverjal ali se vprašal, če se je nesreča res zgodila ali ne. Bil je v stiski, a ko se je ponoči prebudil, se je spomnil na evangeljski stavek: »Vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga za to prosite.« Zjutraj je poklical tega prijatelja in mu povedal, da ne sprejme takega predloga.
Čez nekaj mesecev so ga nepričakovano poklicali iz zavarovalnice na pogovor za službo. Na vprašanja je znal odgovoriti zahvaljujoč praksi, ki mu je niso plačali. Sprejeli so ga kot inšpektorja za prometne nesreče, in to prav za zavarovalnico, pri kateri ni hotel delati, da bi lahko ostal dosleden in pošten.
Vsak izmed nas ima drugačno ekonomsko stanje. Nekateri so študentje in prejemajo vsak mesec denar. Skupaj in svobodno se odločimo, kako porabiti in za kaj nameniti ta denar. Na primer: s Federicom smo razumeli, da lahko manj porabi za nakup računalniških iger, tisti denar pa smo lahko dali Andreju, da bi se naročil na revijo za fotografijo, ki jo potrebuje za svoje delo. V enem in drugem primeru ne gre nikoli za koliko, ampak za kako, za kar se odločimo v odprem in iskrenem pogovoru. Izredno je, ko ugotovimo, da vest nagovarja vsakega, in tako razumemo, kaj je pomembno.
Gabriele je diplomiral iz geologije in nadaljuje študij. Zaradi drastičnih rezov italijanskega univerzitetnega študija že nekaj mesecev ni prejel štipendije. Iimel pa je nekaj nujnih izdatkov: moral se je udeležiti tečaja v Cagliariju in plačati prispevek za avto. Nerodno mu je bilo povedati, da je ostal brez denarja! A zaradi medsebojne ljubezni in dejstva, da smo eno srce in ena duša, je premagal negotovost in bojazen. Med nami je izbruhnila široka velikodušnost: »Jaz imam bančno knjižico z nekaj denarja.« »Jaz sem nekaj privarčeval.« Tako smo mu lahko dali, kolikor je potreboval, on pa je odkrival lepoto in odgovornost pri uporabi tega majhnega kapitala. Tako smo postali še bolj bratje.
Eden izmed nas, ki je nedavno diplomiral, je začel s prakso, da bi postal odvetnik, prejemal je majhno plačilo, kar pa ni bilo dovolj, da bi si lahko ustvaril družino. Nekega dne se je srečal s prijateljem, ki mu je predlagal, da bi lahko zaslužil veliko in takoj na področju plačila škode pri prometnih nesrečah. Dovolj bi bilo podpisati, ne da bi kaj dosti preverjal ali se vprašal, če se je nesreča res zgodila ali ne. Bil je v stiski, a ko se je ponoči prebudil, se je spomnil na evangeljski stavek: »Vaš Oče ve, kaj potrebujete, še preden ga za to prosite.« Zjutraj je poklical tega prijatelja in mu povedal, da ne sprejme takega predloga.
Čez nekaj mesecev so ga nepričakovano poklicali iz zavarovalnice na pogovor za službo. Na vprašanja je znal odgovoriti zahvaljujoč praksi, ki mu je niso plačali. Sprejeli so ga kot inšpektorja za prometne nesreče, in to prav za zavarovalnico, pri kateri ni hotel delati, da bi lahko ostal dosleden in pošten.
Fantje gen iz Neaplja