Pričevanje mladega egiptovskega kristjana 12.000 mladim na genfestu v Budimpešti. Verjeti v Božjo ljubezen tudi tedaj, ko bolečina z vso silovitostjo objame njegovo družino in njegovo življenje.
Ime mi je Magued in sem odrastel v krščanski družini. Ko sem imel tri leta, so moji mami postavili diagnozo multipla skleroza. Bolezen je napredovala: ohromela je, nato še oslepela. Še kot otrok sem se ji naučil pomagati skupaj z očetom, bratom in sestro. Sanjal sem o mami, ki bo zdrava kot mame mojih prijateljev, da bi me lahko počakala pred šolo ali mi pripravila zajtrk … A sčasoma sem razumel, da se te sanje ne bodo uresničile.
Z bratom in sestro sem se naučil sprejeti to kot Božjo voljo in verjeti, da vse prispeva k dobremu tistemu, ki ljubi Boga. Bolj smo se povezali, čutili smo, da nas vedno povezuje milost.
Pred šestimi leti smo odkrili, da ima moja sestra raka. Takrat sem doživel krizo. Nisem mogel sprejeti, da je tudi moja sestra bolna, zato sem prosil Boga, naj bom jaz na njenem mestu, ker sem bil prepričan, da bom bolje prenašal to bolečino.
Sčasoma sem sprejel tudi sestrino bolezen. Kljub zdravljenju ni ozdravela.
Pred štirimi leti je moja mama odšla v nebesa in takrat sem začutil močno bolečino in veliko praznino v svojem življenju, kakor bi se del mojega srca odtrgal in odšel z njo. Ko sem bil pred dvema letoma na preiskavah zaradi težav z očesom, sem odkril, da imam isto bolezen kot ona.
Nenadoma se mi je porušilo vse. Pravkar sem doštudiral, mislil sem, da je pred mano odprta prihodnost … Hudo mi je bilo ob misli, da se bom nekega dne zbudil hrom ali da bom oslepel kot moja mama. Čutil sem spodbudo, naj takoj doživim vse, tudi najhujše stvari, ker potem ne bom mogel narediti ničesar … Hitro pa sem razumel, da me osrečuje to, da živim vsak dan, kakor bi bil zadnji, v globokem odnosu z Bogom.
Nastopil sem novo službo, spoznal dekle, pravega angela, pripravljeno prenašati z mano vse težave, s katerimi se bom moral spoprijeti v prihodnosti.
Številni prijatelji mi zagotavljajo, da molijo zame, da bi ozdravel, jaz pa jim odgovarjam, da molim zanje, kajti vsak nosi v sebi kako bolezen.
Pred nekaj meseci me je proti večeru poklicala sestra, bil sem s prijatelji. Prosila me je, naj se vrnem domov, ker se je počutila slabo.
Vrnil sem se domov, sedel ob njej in začela sva moliti skupaj. Tega nisva bila navajena. Bilo je, kakor bi mi glas rekel: »Moli z njo, Magued.« Kmalu se je počutila še slabše, naslonila je glavo name in izdihnila.
Zadnje mesece se mi je občasno zdravje poslabšalo. Nisem mogel držati v rokah pisala, izgubil sem občutljivost v roki, določen čas nisem dobro videl, zaradi česar sem imel težave v službi. Ko se mi to dogaja, se spomnim, da sta imeli moja mama in sestra kljub bolečinam oči polne veselja in miru. Kakor bi mi rekli: Ne boj se, ampak še naprej veruj v ljubezen Boga in pričaj zanj s svojim življenjem.
(M. G. iz Egipta)
Ime mi je Magued in sem odrastel v krščanski družini. Ko sem imel tri leta, so moji mami postavili diagnozo multipla skleroza. Bolezen je napredovala: ohromela je, nato še oslepela. Še kot otrok sem se ji naučil pomagati skupaj z očetom, bratom in sestro. Sanjal sem o mami, ki bo zdrava kot mame mojih prijateljev, da bi me lahko počakala pred šolo ali mi pripravila zajtrk … A sčasoma sem razumel, da se te sanje ne bodo uresničile.
Z bratom in sestro sem se naučil sprejeti to kot Božjo voljo in verjeti, da vse prispeva k dobremu tistemu, ki ljubi Boga. Bolj smo se povezali, čutili smo, da nas vedno povezuje milost.
Pred šestimi leti smo odkrili, da ima moja sestra raka. Takrat sem doživel krizo. Nisem mogel sprejeti, da je tudi moja sestra bolna, zato sem prosil Boga, naj bom jaz na njenem mestu, ker sem bil prepričan, da bom bolje prenašal to bolečino.
Sčasoma sem sprejel tudi sestrino bolezen. Kljub zdravljenju ni ozdravela.
Pred štirimi leti je moja mama odšla v nebesa in takrat sem začutil močno bolečino in veliko praznino v svojem življenju, kakor bi se del mojega srca odtrgal in odšel z njo. Ko sem bil pred dvema letoma na preiskavah zaradi težav z očesom, sem odkril, da imam isto bolezen kot ona.
Nenadoma se mi je porušilo vse. Pravkar sem doštudiral, mislil sem, da je pred mano odprta prihodnost … Hudo mi je bilo ob misli, da se bom nekega dne zbudil hrom ali da bom oslepel kot moja mama. Čutil sem spodbudo, naj takoj doživim vse, tudi najhujše stvari, ker potem ne bom mogel narediti ničesar … Hitro pa sem razumel, da me osrečuje to, da živim vsak dan, kakor bi bil zadnji, v globokem odnosu z Bogom.
Nastopil sem novo službo, spoznal dekle, pravega angela, pripravljeno prenašati z mano vse težave, s katerimi se bom moral spoprijeti v prihodnosti.
Številni prijatelji mi zagotavljajo, da molijo zame, da bi ozdravel, jaz pa jim odgovarjam, da molim zanje, kajti vsak nosi v sebi kako bolezen.
Pred nekaj meseci me je proti večeru poklicala sestra, bil sem s prijatelji. Prosila me je, naj se vrnem domov, ker se je počutila slabo.
Vrnil sem se domov, sedel ob njej in začela sva moliti skupaj. Tega nisva bila navajena. Bilo je, kakor bi mi glas rekel: »Moli z njo, Magued.« Kmalu se je počutila še slabše, naslonila je glavo name in izdihnila.
Zadnje mesece se mi je občasno zdravje poslabšalo. Nisem mogel držati v rokah pisala, izgubil sem občutljivost v roki, določen čas nisem dobro videl, zaradi česar sem imel težave v službi. Ko se mi to dogaja, se spomnim, da sta imeli moja mama in sestra kljub bolečinam oči polne veselja in miru. Kakor bi mi rekli: Ne boj se, ampak še naprej veruj v ljubezen Boga in pričaj zanj s svojim življenjem.
(M. G. iz Egipta)