Kaj se zgodi, ko umremo?
Izkušnja učiteljice v stiku z bolečino in obupom učenke
Dekle v razredu, v katerem sem učila, je bilo vedno zaprto samo vase. Rekli so mi, da ima aids.
Kaj naj storim zanjo? Občasno sem jo ob koncu pouka odpeljala domov. Opazila sem, da je bila polna obupa. Nekega dne sem se odločila poklicati njenega očeta, s katerim se še nisem srečala. Prepričana sem bila, da bi lahko storili kaj zanjo.
Ko sem se srečala z njim, sem poslušala tragično zgodbo: 20 let uživanja mamil, zapor, smrt matere … Naslednji dan sem prejela listek: “Razumel sem, da imate radi mojo hči.”
Z veliko pozornostjo sem se le zbližala z njo. Pritegnila sem še druge in nastala je veriga solidarnosti. Skupaj z drugimi učitelji smo si izmislili tisoč načinov, da bi postala aktivna v šolskem življenju. Zdelo se je, da se počasi, počasi vrača v življenje.
Nekega dne je prišla k meni in mi zastavila vprašanje: “Kaj se zgodi, ko umremo?” Razumela sem, da lahko podelim z njo tisto, kar je zaklad mojega življenja. Govorila sem ji o nebesih, o ljubezni, o svoji izkušnji z Jezusom. Na koncu mi je rekla: “Tudi jaz hočem živeti tako.” To je bil trenutek posebne luči zanjo in zame. Njena bolečina, tako polna skrivnosti, je imela pomen.
Vir: http://www.focolare.se