Različnost mišljenj, razočaranje, napake in odpuščanje: veliko je priložnosti, da bi izkusili lepoto medsebojnega sprejemanja. Nekaj življenjskih utrinkov ob februarski besedi življenja: »Sprejmite drug drugega«.
»Zaradi svoje vojaške vzgoje in zaradi preveč okornega značaja sem imel veliko težav v odnosu s svojimi otroki. Zavedal sem se, da se moram spremeniti, a nisem vedel, kje naj začnem. Evangeljske besede so me vabile, naj bo ljubezen osnova pri vzgoji otrok in zato sem moral spremeniti svoj odnos do njih, a ne le na pol, temveč popolnoma. Ko sem začenjal vedno znova, sem si odprl pot za pogovor z njimi. Trudil sem se razumeti njihov svet, se poglobiti v vzroke za njihov nemir in spoznavati njihove želje. Spoznal sem njihove težave, skupaj smo se veselili in žalostili in tako sem se zbližal celo z otrokom, s katerim je bil odnos najtežji. Moja vloga očeta je dobila drugačno razsežnost: zanje sem postal svetovalec, prijatelj in brat, vreden zaupanja.«
(F. U. – Peru)
»Imam 29 let in sem iz Šri Lanke. V moji domovini sem bil kuhar in se boril za večjo pravičnost med različnimi družbenimi razredi. Zato so me začeli nadzorovati. Bilo je tako hudo, da sem bil prisiljen zapustiti svojo deželo in priti v Evropo, kjer je zame vse drugače. Ob prihodu sem se čutil strašno sam in bil sem jezen na vse. V begunskem zbirnem centru sem bil med samimi neznanci. Nekdo mi je povedal o mladih kristjanih, ki so imeli enak ideal kot jaz: ustvarjati boljši svet. Bil sem presenečen, da so še takšni, ki imajo take sanje. To spoznanje me je opogumilo. Začel sem drugače gledati na ljudi, jih pozdravljati in med nami so nastajali prijazni odnosi. Socialni delavec je bil prijetno presenečen zaradi tega. Sem budist in v odnosu s kristjani z Zahoda se je okrepila moja vera. Buda med drugim pravi: »Podeliti um in duh z mnogimi drugimi.«
(S. – Šri Lanka)
»Odločil sem se, da bom odšel v Lurd kot negovalec bolnikov Unitalsi-ja. Prepričan sem bil, da bo to romanje polno presenečenj, da bo veliko “posebnih učinkov”. Bog pa je sprejel to mojo dobro voljo in te namene, ki niso bili popolnoma nesebični, uporabil je to okoliščino in mi razodel, kaj hoče od mene: da je moje služenje bolnikom res pomembno zanje, ampak da predvsem sam potrebujem nje. To je povzetek moje izkušnje v Lurdu: srečen sem, ker lahko podarim to, kar sem zastonj prejel od Boga, bolniki mi vračajo z največjo možno mero, ki jo imajo, to so lahko nasmeh, hvaležnost, topel pozdrav …«
(M.G. – Italija)
Vir: Il Vangelo del giorno, febbraio 2015 – Città Nuova Editrice