Mlada nigerijska režiserka pred nujnostjo pravilne obveščenosti ljudi o aidsu v Afriki
Moč prejme v Bogu Ljubezni in tako predlaga primerne načine informiranja, ki ohranjajo spoštovanje do njene kulture
Ko sem zaključevala študij, sem delala z BBC pri projektu z imenom Wetin Dey. Vlada je dala dovoljenje, da to oddajo predvajamo na nacionalni TV v urah, ko je gledanost največja. Požela je velik uspeh in dosegla svoj namen: seznaniti državljane ne s tem, da obstaja virus HIV, ampak da je aids še vedno grožnja. »Wetin Dey« še vedno predvajajo na raznih zasebnih televizijah.
Tisti dve leti sem najprej delala kot umetniški vodja, nato kot prva asistentka režije. To je bilo največ, kar se mi je lahko zgodilo! Bila sem zelo mlada in morala sem voditi kakih šestdeset ljudi. Ker sem ženska, do mene niso bili ravno prijazni. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj, kar je popolnoma spremenilo naravnanost celotne ekipe. Snemati smo morali v nevarnem kraju in potrebovali smo avtomobil z napisom BBC, sicer bi nam policija delala težave. Moja naloga je bila, da zaprosim zanj v pisarni. Poslali so nam najet avtomobil brez napisa BBC. Režiser in celotna ekipa so se razjezili. Hotela sem vreči puško v koruzo, a ker sem pomislila na varnost ekipe, sem odločno vztrajala pri svoji zahtevi do pisarne. Končno so poslali dva avtomobila televizije BBC. Zame je bila to potrditev, da ne smem dovoliti, da bi bila produkcija filma pred varnostjo ljudi. Po tem dogodku so moji sodelavci spremenili odnos do mene in projekt smo končali pravočasno.
V njem smo spregovorili o aidsu, bilo pa je tudi nekaj prizorov spolnosti, ki se mi niso zdeli potrebni. Odkrito sem govorila z režiserjem, da bi to spremenil. Razumela sem, da moramo biti jasni, če hočemo čim več ljudem razložiti, da je aids nevarna bolezen, a prepričana sem bila, da se lahko nekaterim prizorom izognemo iz spoštovanja do naše kulture, ki zahteva zasebnost v zvezi s tem. Nisem bila prepričana, ali me bo odgovorni, ki je bil Evropejec, razumel. Molila sem k Bogu, da bi mi dal pravih besed in nekega dne, ko je vladalo lepo prijateljsko ozračje, sem mu razložila svojo misel. Na moje presenečenje me je razumel in skupaj sva iskala načine, kako bi povedala sporočilo brez prizorov, ki bi posegli na tako občutljivo intimno področje mojih ljudi.
Močne vezi edinosti s tistimi, ki delijo z menoj iste krščanske vrednote, in to, da čutim, kako zelo me Bog ljubi, mi pomaga, da hodim proti toku pri tem nelahkem delu. Razumela sem, da je z njim vse mogoče in da lahko odgovorim na njegovo ljubezen tako, da ljubim tistega, ki je ob meni.
Tisti dve leti sem najprej delala kot umetniški vodja, nato kot prva asistentka režije. To je bilo največ, kar se mi je lahko zgodilo! Bila sem zelo mlada in morala sem voditi kakih šestdeset ljudi. Ker sem ženska, do mene niso bili ravno prijazni. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj, kar je popolnoma spremenilo naravnanost celotne ekipe. Snemati smo morali v nevarnem kraju in potrebovali smo avtomobil z napisom BBC, sicer bi nam policija delala težave. Moja naloga je bila, da zaprosim zanj v pisarni. Poslali so nam najet avtomobil brez napisa BBC. Režiser in celotna ekipa so se razjezili. Hotela sem vreči puško v koruzo, a ker sem pomislila na varnost ekipe, sem odločno vztrajala pri svoji zahtevi do pisarne. Končno so poslali dva avtomobila televizije BBC. Zame je bila to potrditev, da ne smem dovoliti, da bi bila produkcija filma pred varnostjo ljudi. Po tem dogodku so moji sodelavci spremenili odnos do mene in projekt smo končali pravočasno.
V njem smo spregovorili o aidsu, bilo pa je tudi nekaj prizorov spolnosti, ki se mi niso zdeli potrebni. Odkrito sem govorila z režiserjem, da bi to spremenil. Razumela sem, da moramo biti jasni, če hočemo čim več ljudem razložiti, da je aids nevarna bolezen, a prepričana sem bila, da se lahko nekaterim prizorom izognemo iz spoštovanja do naše kulture, ki zahteva zasebnost v zvezi s tem. Nisem bila prepričana, ali me bo odgovorni, ki je bil Evropejec, razumel. Molila sem k Bogu, da bi mi dal pravih besed in nekega dne, ko je vladalo lepo prijateljsko ozračje, sem mu razložila svojo misel. Na moje presenečenje me je razumel in skupaj sva iskala načine, kako bi povedala sporočilo brez prizorov, ki bi posegli na tako občutljivo intimno področje mojih ljudi.
Močne vezi edinosti s tistimi, ki delijo z menoj iste krščanske vrednote, in to, da čutim, kako zelo me Bog ljubi, mi pomaga, da hodim proti toku pri tem nelahkem delu. Razumela sem, da je z njim vse mogoče in da lahko odgovorim na njegovo ljubezen tako, da ljubim tistega, ki je ob meni.
(Regina, Nigerija)