Izkušnja dveh avstralskih staršev s sinom, ki se boji ljudi, in zaročenko, odvisnico od mamil: stiska in negotovost, toda ljubezen je brezpogojna in vztrajna.
John: Začelo se je novo šolsko leto. Naš sin je bil v tretjem letniku srednje šole, a že prvi dan pove moji ženi Claire, da se ne bo vrnil v šolo, ker ne prenaša ljudi. Od tedaj je bil zaprt v svoji sobi, iz nje je šel samo, ko je bil prepričan, da sva že zaspala. Z mano ni govoril, redko le s svojo materjo. Priznam, da ni bilo lahko sprejeti takšnega stanja, ko me je odklanjal celo lastni sin. V pomoč mi je bil evangeljski stavek: »Ljubite se, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 13,34).
Neko noč se je obupan odločil za samomor, toda ko sva klicala rešilca, je pobegnil skozi okno in ni ga bilo več. Policija je začela z obsežno iskalno akcijo, a niso ga našli, potem pa se je sam vrnil in takoj sva ga odpeljala v bolnišnico., En teden je bil na intenzivnem oddelku, in a za osebo, ki ima napade panike in se boji ljudi in zaprtih prostorov, je bilo to zelo dolgo. Noč za nočjo sva se izmenjavala pri njem, da bi naju našel ob sebi, ko se je zbudil. Samo tako sva ga lahko konkretno ljubila. Ko je bil odpuščen, sva ga prepričala, da se je vključil v program dnevne terapije. Ker nisva mogla narediti kaj drugega, sva z ženo pomagala v praktičnih stvareh in zaupala tega sina Bogu. Prosila sva ga, naj on naredi svoje. In opazila sva, da je tako, saj je spoznal skupino fantov s težavami, ki so se med seboj podpirali in živeli drug za drugega.
Claire: Z enim od deklet v skupini se je začelo prijateljstvo in kmalu je tudi ona postala del našega družinskega življenja. Imela je precej težav, najtežja je bila odvisnost od mamil, zna pa zelo dobro razumeti najinega sina. Pomagala mu je prebroditi trenutke panike, on pa jo je podpiral v težkih poskusih abstinence od mamil.
John: Njun odnos se je kaj hitro prekinil, ker je najin sin proti kateri koli obliki uporabe mamil. Dekle je nekaj časa prisilno v bolnišnici in ko jo odpustijo, se zdi, da bo vzdržala. Tako znova vzpostavita svoj odnos na bolj trdni osnovi: “Nnič več mamil”. Čez nekaj časa se odločita za poroko.
Claire: En mesec pred poroko me sin pokliče, zelo je vznemirjen: »Mama, znova uživa mamila. Kaj naj naredim?« Ni mi bilo lahko odgovoriti. Lahko bi izkoristila in ga prepričala, naj jo pusti, vendar se mi to ni zdela prava pot. Svetovala sem mu, naj dobro pogleda v svoje srce: »Če vidiš, da si jo ljubil modro in do konca, je potem čas, da rečeš, da si končal svoj del. Če pa vidiš, da je v tebi še kaj modre ljubezni, ki ji jo lahko daš, potem še poskusi!« Dolga tišina in potem: »Verjamem, da lahko ljubim malo bolj!« Po poroki najdeta zelo dober center za zdravljenje odvisnikov v zunanji ambulanti. Minilo je 14 dolgih mesecev in ona uspe ne jemati mamil. Za vse je bila dolga pot, toda evangeljska ljubezen, ki se jo trudiva imeti med nama – tudi v solzah – nama daje moč, da ljubiva sina v tej posebni situaciji. Ljubezen, ki morda pomaga tudi njemu razumeti, kako ljubiti svojo ženo.
