»Vsako jutro smo se po molitvi odločili, da bomo čez dan živeli eno od točk umetnosti ljubezni. Nekega dne sem tako na poti na univerzo srečal gospo, ki me je prosila za pomoč. Hotela je nekaj informacij. Iz nje je preseval nemir. Imel sem priložnost konkretno živeti predlog tistega dne – ljubi vse. Takoj sem vzel v roke njeno potovalko in jo spremil na postajo podzemne železnice. S tem sem jo zelo razveselil in rekla mi je: “Še je mogoče najti ljudi, ki hočejo storiti drugim kaj dobrega”. V vlaku mi je začela govoriti o sebi in to zelo odprto. Potem me je spraševala, od kod sem in veliko drugega. Ko sem ji rekel, da hočem postati duhovnik, je bila presenečena. Odgovorila mi je: “Res je, očitno imaš posebno milost, drugačen si od drugih: kako me gledaš, me poslušaš, mi govoriš. Na tvojem obrazu je viden Jezus”. Na koncu tega pogovora se je spremenila, bila je mirna, kakor da je pozabila na svoje skrbi«. (E.S. iz Brazilije)
»Februarja smo z skupaj dvema duhovnikoma in tremi fanti iz malega semenišča preživeli teden dni v hribih. Ko smo živeli skupaj, smo močno izkusili navzočnost Jezusa med nami. Semeniščniki so videli lepoto našega načina življenja, saj smo bili vedno pozorni, da smo ostali v edinosti in medsebojni ljubezni. Vsako jutro smo po hvalnicah premišljevali o eni točki umetnosti ljubezni in čez dan izkoristili razne priložnosti, da smo jo živeli med smučanjem, ko smo se srečevali z ljudmi, pomagali nekomu, ki je padel, ko smo ustvarjali veliko lepih odnosov z ljudmi, s katerimi smo se srečevali. Prizadevali smo si ljubiti osebje v penzionu in šoferja avtobusa, s katerim smo se vsak dan srečevali in s katerim se je takoj vzpostavilo iskreno prijateljstvo. Tudi z nekaterimi dekleti, ki jih je pritegnilo naše veselje, ker smo skupaj, se je vzpostavil ustvarjalni odnos. Bile so zelo presenečene in zadovoljne, ko so odkrile, da smo duhovniki in semeniščniki. Enkrat je bil eden od nas rahlo žalosten in je hotel biti sam. Odšli smo smučat, čez nekaj časa se je eden od semeniščnikov odločil, da se vrne, da bi bil z njim, čeprav je bil oblečen v smučarsko opremo in je bilo treba precej hoditi. Vsak si je prizadeval konkretno ljubiti s kuhanjem, pripravljanjem mize, nakupovanjem in s prenašanjem težav. Vsak dan smo si po maši v družinskem ozračju pripovedovali izkušnje, ki smo jih naredili čez dan. Lepo je bilo biti skupaj, medtem ko so nekateri od nas pripravljali večerjo. Tudi v tem smo doživljali veselje, ker smo živeli umetnost ljubezni. Večerja, pripravljena z ljubeznijo, je bila veliko boljša!« (A.M. iz Avstrije)
Tokrat pa v oddaljeni kraj, v eno od srednjeafriških škofij. Piše mlad človek, ki je pravkar postal duhovnik in je v svetovni center duhovnikov iz Gibanja poslal tole: »Te dneve mi je sobrat rekel: “Kako to, da si vedno veder, miren, srečen in pripravljen poslušati ter lepo sprejeti ljudi in to kadar koli? Imaš veliko denarja?” Odgovoril sem mu: “Ne vem, če sem vedno tak. Če to sem, je zato, ker sem izbral Boga za svojo edino srečo. Živim z Bogom in za Boga. Prizadevam si nenehno in dobro ljubiti vse ljudi, s katerimi se srečam.” Dodal sem: „Vendar ni vedno tako. Pogosto moram začeti znova”. Sobrat pa: “To se ti redko dogaja!” Tako se je končal ta kratek pogovor.
Vendar preizkušenj ne manjka. Ker imam „grdo navado”, da puščam vrata odprta vsem, so mi nekega dne ukradli prenosni računalnik, poleg tega pa še digitalni fotografski aparat, električni brivnik, uro in nekaj denarja. Sprva kar nisem mogel verjeti, potem pa sem le ugotovil, da je to žalostna resnica. Preden sem začel iskati po mestu, če bi slučajno našel katero od ukradenih stvari, sem si rekel, da se moram osvoboditi vsega in imeti samo Boga. Še več, spomnil sem se, da mi je tisti, ki mi je podaril računalnik, rekel: “Moraš ga biti pripravljen izgubiti “. Tako sem se pomiril: Bog ga je dal, Bog ga je vzel. Bil sem miren in nisem bil v skrbeh, tako da je redovnica, ki je izvedela, kaj se je zgodilo, rekla: “Vse to so ti ukradli in ti si tiho, ne pritožuješ se. Kakšen človek si?” Kmalu za tem sem s pomočjo dveh, treh prijateljev našel svoj računalnik …« (B.S. iz Srednjeafriške republike)