V vsakdanjem življenju se večkrat pojavimo pred okoliščinami, ki bi jih lahko pomagali rešiti, kakor pričuje tale izkušnja.
Državna cesta, nepregleden ovinek in avtomobilisti, ki prehitro vozijo. Huda mešanica, zaradi katere pešci tvegajo življenje. Potem pa se nekdo odloči, da bo v dobro celotne skupnosti, vzel v roke vajeti.
Stanujem v stranski ulici v Martellagu v beneški pokrajini. Državno cesto je zelo nevarno prečkati, ker je vidljivost prehoda za pešce slaba in avtomobili hitro vozijo. Opozorilnih znakov, ki kažejo omejitev hitrosti in prehod za pešce, kakor da ni. Rezultat: močno zaviranje ali nevarno izogibanje tistih, ki se ustavijo, da bi dali prednost pešcem, ti pa so skoraj vedno otroci in ostareli ljudje.
Že pred časom sem govorila o tem problemu z občinskim svetnikom, a brez uspeha; drugi so zbirali podpise in jih izročili mestnemu nadzoru ‒ odgovora ni bilo.
Večkrat smo bili priče, ko so se naši otroci za las izognili nesreči. Ko se je znova skoraj zgodila huda nesreča, sem začutila, da moram pomagati rešiti ta problem, ki je bil problem vseh. O tem sem spregovorila z nekaterimi starši iz moje ulice in iz sosednjih ulic.
Skupaj z enim od teh, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi vsakodnevne nevarnosti, sva se odločila napisati pismo županu. Da bi pismo imelo večjo veljavo in večji pomen, sva se odločila, da ga bova dala podpisati več ljudem. Pri pisanju besedila sva si prizadevala prikazati, kako težka je situacija, nisva pa nikogar krivila. Napisala sva nekaj možnih rešitev in spomnila na pozitivne pobude, kot sta možnost vpeljave “pedibusa”* in uporaba koles v mestu, s čimer je začela sama občina, da bi omejila uporabo avtomobilov in onesnaževanje.
Med zbiranjem podpisov se je kdo temu tudi upiral, ker je menil, da zopet ne bo iz tega nič. Na splošno pa je bilo tako pisanje pisma kot zbiranje podpisov priložnost za ustvarjanje novih in zelo lepih odnosov med sosedi in starši. Vsi smo bili bolj odgovorni in aktivni, skupaj smo iskali rešitev za problem, delali smo “za” in ne “proti”.
Vse, kar sem doživljala, sem podelila s prijatelji, ki si skupaj z menoj prizadevajo živeti za bratstvo v svojih mestih in krajih. Tako sem prejela novih moči in pogum za naprej.
Odšli smo na občino, da bi se pogovorili z županom in mu izročili pismo s podpisi. Njegov tesni sodelavec nas je opozoril, da županu ne bo všeč – kot običajno – ker smo zbirali podpise, in tako je bilo. Na začetku pogovora nam je župan povedal, kako zelo je proti tem podpisom. Opogumila sem se in mu rekla: “Gospod župan, preberite pozorno besedilo naše prošnje!”
Prebral je, razumel naše namene in se umiril. Tako se je začel dialog, v katerem so prišle na dan nekatere možne rešitve, čeprav so bile vse preveč drage in zato jih ni bilo mogoče konkretizirati.
Tedaj mi je prišla na misel ideja: na neki drugi ulici naše občine so postavili merilec hitrosti, ki je utripal, ko je voznik prekoračil 50 km, prehod za pešce pa je bil označen z rdečo barvo.
Predlagala sem mu to možnost. Župan je bil takoj za to idejo. Rekel nam je, da ima na razpolago merilec hitrosti in da ne bi bil problem označiti prehoda za pešce v rdeči barvi. Naslednjo soboto smo se znova srečali z županom, ki nam je ponosen pokazal projekt in čez en mesec so začeli z deli na tisti cesti.
Iz te izkušnje sem razumela lepoto in moč tega, da živimo skupaj za bratstvo in se damo na razpolago za svoje mesto.
(Luisa Busato – Benetke, Italija)
Stanujem v stranski ulici v Martellagu v beneški pokrajini. Državno cesto je zelo nevarno prečkati, ker je vidljivost prehoda za pešce slaba in avtomobili hitro vozijo. Opozorilnih znakov, ki kažejo omejitev hitrosti in prehod za pešce, kakor da ni. Rezultat: močno zaviranje ali nevarno izogibanje tistih, ki se ustavijo, da bi dali prednost pešcem, ti pa so skoraj vedno otroci in ostareli ljudje.
Že pred časom sem govorila o tem problemu z občinskim svetnikom, a brez uspeha; drugi so zbirali podpise in jih izročili mestnemu nadzoru ‒ odgovora ni bilo.
Večkrat smo bili priče, ko so se naši otroci za las izognili nesreči. Ko se je znova skoraj zgodila huda nesreča, sem začutila, da moram pomagati rešiti ta problem, ki je bil problem vseh. O tem sem spregovorila z nekaterimi starši iz moje ulice in iz sosednjih ulic.
Skupaj z enim od teh, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi vsakodnevne nevarnosti, sva se odločila napisati pismo županu. Da bi pismo imelo večjo veljavo in večji pomen, sva se odločila, da ga bova dala podpisati več ljudem. Pri pisanju besedila sva si prizadevala prikazati, kako težka je situacija, nisva pa nikogar krivila. Napisala sva nekaj možnih rešitev in spomnila na pozitivne pobude, kot sta možnost vpeljave “pedibusa”* in uporaba koles v mestu, s čimer je začela sama občina, da bi omejila uporabo avtomobilov in onesnaževanje.
Med zbiranjem podpisov se je kdo temu tudi upiral, ker je menil, da zopet ne bo iz tega nič. Na splošno pa je bilo tako pisanje pisma kot zbiranje podpisov priložnost za ustvarjanje novih in zelo lepih odnosov med sosedi in starši. Vsi smo bili bolj odgovorni in aktivni, skupaj smo iskali rešitev za problem, delali smo “za” in ne “proti”.
Vse, kar sem doživljala, sem podelila s prijatelji, ki si skupaj z menoj prizadevajo živeti za bratstvo v svojih mestih in krajih. Tako sem prejela novih moči in pogum za naprej.
Odšli smo na občino, da bi se pogovorili z županom in mu izročili pismo s podpisi. Njegov tesni sodelavec nas je opozoril, da županu ne bo všeč – kot običajno – ker smo zbirali podpise, in tako je bilo. Na začetku pogovora nam je župan povedal, kako zelo je proti tem podpisom. Opogumila sem se in mu rekla: “Gospod župan, preberite pozorno besedilo naše prošnje!”
Prebral je, razumel naše namene in se umiril. Tako se je začel dialog, v katerem so prišle na dan nekatere možne rešitve, čeprav so bile vse preveč drage in zato jih ni bilo mogoče konkretizirati.
Tedaj mi je prišla na misel ideja: na neki drugi ulici naše občine so postavili merilec hitrosti, ki je utripal, ko je voznik prekoračil 50 km, prehod za pešce pa je bil označen z rdečo barvo.
Predlagala sem mu to možnost. Župan je bil takoj za to idejo. Rekel nam je, da ima na razpolago merilec hitrosti in da ne bi bil problem označiti prehoda za pešce v rdeči barvi. Naslednjo soboto smo se znova srečali z županom, ki nam je ponosen pokazal projekt in čez en mesec so začeli z deli na tisti cesti.
Iz te izkušnje sem razumela lepoto in moč tega, da živimo skupaj za bratstvo in se damo na razpolago za svoje mesto.
(Luisa Busato – Benetke, Italija)