Vera, je zapisala Chiara Lubich, je nov način – če tako rečem – Jezusovega gledanja. Tako se lahko približamo njemu v vsakem bližnjem in ga razumemo v globino, se z njim srečamo v največji globini srca.
Nič nam ni manjkalo
Nekega dne je lastnik podjetja, v katerem delam, zbral osebje. Potem ko je naštel probleme, s katerimi se srečuje, nam je predlagal, da skrčimo ure dela in prejmemo 30 % manj plače, da ne bi bilo treba odpustiti delavcev. Kaj storiti? Bilo je težko, saj imam veliko družino in stroški so veliki. Toda če zaradi tega mnogi med nami lahko še naprej delajo … Sprejel sem. Doma sva se z ženo obvezala, da bova zaupala v Božjo previdnost in sva pritegnila otroke, da smo molili, vendar ne samo za potrebe naše družine, ampak tudi za druge družine v težavah. Eden od prvih znakov, da nas je Bog slišal, je bil, ko smo prejeli denar, ki sem ga pred časom posodil prijatelju in nisem računal nanj.
Minilo je veliko mesecev in jasno nam je, da nam ni nič manjkalo, pač pa se je povečal čut odgovornosti v najinih otrocih.
S. d. O. – Brazilija
Prodaja po telefonu
Večkrat se počutim slabo, ko moram odkloniti ponudnika, ki prodaja po telefonu. Pogosto pridejo ti telefonski klici v najbolj neprimernem dnevnem času. Z leti sem se naučila nekaj odgovorov s tujim naglasom in rekla, da ne razumem: »Nimam časa,« in se hitro odklopila. Toda vsakič, ko sem tako ali podobno naredila, sem se počutila nelagodno. Vedela sem, da sem dodala negativni ton nekomu, ki nima druge izbire, kot da dela na ta način.
Kaj storiti? Z občutkom, toda odločno odkloniti pogovor, preden oseba na drugem koncu telefona pove svoje predloge, da ne bi izgubljala časa z mano? Spomnila sem se, da je oseba na drugi strani vsekakor bližnji, ki ga je treba ljubiti … Naj ga bolj zavzeto poslušam in sem potem še bolj zagrenjena, ko na koncu povem, da ponujenega ne bom kupila? Učim se, da vsaj na hitro pozdravim, preden odložim telefon.
C. C. – ZDA
Dojemati ljubezen
Na mojem oddelku je bil 52 let star moški, ki se je zaradi družinskih problemov ustrelil v glavo. Na srečo možgani niso bili poškodovani, a oči precej. Operacija je bila zelo zapletena. Med vizitami po operaciji je nenehno ponavljal, da bi rad umrl. Po dnevih v intenzivni terapiji so ga pripeljali na moj oddelek. Izkoristila sem vsako priložnost, da sem ga pozdravila. Nekega dne sem ga vprašala: »Veste, kdo je ob vas?« In on: »Ne vidim, a menim, da je zdravnica, ki me je operirala. Med operacijo sem dojel veliko ljubezen.« Obljubila sem mu, da bom storila vse, da bi mu rešila vsaj eno oko. Kot potrditev na to mi je neko jutro povedal, da začenja videti rahlo svetlobo. Vid se je vsak dan boljšal. Čez nekaj mesecev po odpustitvi iz bolnišnice me je obiskal. Bil je druga oseba: zanj se je začelo novo življenje, tudi v zakonu. Predvsem pa, mi je povedal, je naše vero. V šali sem mu odgovorila, da je moral izgubiti oko, da bi bolje videl.
F. K. – Slovaška
pripravila Stefania Tanesini
(iz: Il Vangelo del Giorno, Città Nuova, leto VI, št. 2, marec-april 2020)