Iz pripovedi mladega Nigerijca je razvidna globoka sprememba miselnosti: približati se drugemu je lahko na območjih, kjer so spopadi, zelo tvegano dejanje.
»Imenujem se Osewe in sem iz Josa v Nigeriji. V tem mestu živimo od leta 2001 politično, narodnostno in versko krizo. Več tisoč ljudi je bilo ubitih, izgubljena so lastništva in med kristjani in muslimani je globoka razdeljenost. Imamo se za sovražnike in drug drugemu ne zaupamo.
Nenehno živimo v strahu, ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami v naslednjem trenutku. Moj sodelavec, musliman, je doživel nesrečo, zato je prosil, naj ga obiščemo. Ker v Josu kristjani ne odhajajo v muslimanske predele, kakor muslimani ne v krščanske, se nihče ni odzval vabilu.
Ponudil sem se, da grem k njemu, čeprav sem se sprva izmikal, toda notranji glas mi je nenehno govoril, naj grem. Z nekaj vztrajnosti sem prepričal še prijateljico, naj se mi pridruži. Z velikim strahom sva prišla do stanovanja tega sodelavca. Ko pa sva vstopila, so naju toplo sprejeli on in njegova družina. Bili so res zadovoljni, ker sva prišla!
Nekaj dni po tem sva se z isto prijateljico pozno zvečer vračala iz službe domov. Nenadoma se je njen avtomobil pokvaril in obstal tik pred muslimansko barikado. Oba sva bila brez denarja na mobilniku, zato nisva mogla prositi za pomoč. Nekje v temi je bilo nekaj muslimanskih gangsterjev, ki so urejali svoje posle.
Najina molitev v tistem trenutku je bila: “Gospod, čim prej nama pošlji pomoč!” Bila sva tako prestrašena, da nisva vedela, ali je bolje ostati v avtu ali skočiti iz njega in ustaviti prvi avtomobil, ki bi šel mimo.
Potem sva opazila, da nekdo prihaja k nama in spreletela naju je zona. Izmolil sem svojo zadnjo molitev, ker sem razumel, da je prišel konec.
Ko so bili le nekaj metrov od naju, je nenadoma pred nama parkiral avtomobil. In kdo je bil? Sodelavec, ki sva ga obiskala kak dan pred tem … Vodja gangsterjev ga je vprašal, če sva “muslimana”, da bi vedel, če naju naj pusti ali ne, in on je pritrdil.
Tako sva bila rešena …
Ta sodelavec je odpeljal pokvarjeni avtomobil na varno in naju spremil domov. Naslednji dan ga je popravil in ga pripeljal moji prijateljici.«
»Imenujem se Osewe in sem iz Josa v Nigeriji. V tem mestu živimo od leta 2001 politično, narodnostno in versko krizo. Več tisoč ljudi je bilo ubitih, izgubljena so lastništva in med kristjani in muslimani je globoka razdeljenost. Imamo se za sovražnike in drug drugemu ne zaupamo.
Nenehno živimo v strahu, ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami v naslednjem trenutku. Moj sodelavec, musliman, je doživel nesrečo, zato je prosil, naj ga obiščemo. Ker v Josu kristjani ne odhajajo v muslimanske predele, kakor muslimani ne v krščanske, se nihče ni odzval vabilu.
Ponudil sem se, da grem k njemu, čeprav sem se sprva izmikal, toda notranji glas mi je nenehno govoril, naj grem. Z nekaj vztrajnosti sem prepričal še prijateljico, naj se mi pridruži. Z velikim strahom sva prišla do stanovanja tega sodelavca. Ko pa sva vstopila, so naju toplo sprejeli on in njegova družina. Bili so res zadovoljni, ker sva prišla!
Nekaj dni po tem sva se z isto prijateljico pozno zvečer vračala iz službe domov. Nenadoma se je njen avtomobil pokvaril in obstal tik pred muslimansko barikado. Oba sva bila brez denarja na mobilniku, zato nisva mogla prositi za pomoč. Nekje v temi je bilo nekaj muslimanskih gangsterjev, ki so urejali svoje posle.
Najina molitev v tistem trenutku je bila: “Gospod, čim prej nama pošlji pomoč!” Bila sva tako prestrašena, da nisva vedela, ali je bolje ostati v avtu ali skočiti iz njega in ustaviti prvi avtomobil, ki bi šel mimo.
Potem sva opazila, da nekdo prihaja k nama in spreletela naju je zona. Izmolil sem svojo zadnjo molitev, ker sem razumel, da je prišel konec.
Ko so bili le nekaj metrov od naju, je nenadoma pred nama parkiral avtomobil. In kdo je bil? Sodelavec, ki sva ga obiskala kak dan pred tem … Vodja gangsterjev ga je vprašal, če sva “muslimana”, da bi vedel, če naju naj pusti ali ne, in on je pritrdil.
Tako sva bila rešena …
Ta sodelavec je odpeljal pokvarjeni avtomobil na varno in naju spremil domov. Naslednji dan ga je popravil in ga pripeljal moji prijateljici.«