Pogosto se mi zgodi, da ne živim ravno najbolje trenutka, ki mi je dan, da gledam preveč naprej ali se spominjam stvari za nazaj. Tako velikokrat med pogovorom osebe, ki mi kaj pripoveduje, ne poslušam dobro. Nekega novembrskega jutra, ko sem se vozila na faks, pa sem pri sebi sklenila, da se želim v tem izboljšati. Kmalu se mi je ponudila priložnost, da to dobro živim. S prijateljicami, s katerimi se dobro razumem, smo se dogovorile, da gremo skupaj na kosilo. A ravno med pavzo me je ustavila druga sošolka, ki se je želela pogovarjati. Rekla sem si: »Poslušaj jo z ljubeznijo, glej Jezusa v njej!« Tako sva se pogovarjali in moje prijateljice so že odšle. Nato me je ta sošolka še prosila, če grem z njo v knjižnico. Tudi v tem sem videla priložnost, da jo imam rada. Tako sem šla z njo in ko sem prišla v knjižnico, sem tam zagledala moje prijateljice. Videla sem, da če ljubim, mi ni potrebno skrbeti za nič! Skupaj smo lahko odšle na kosilo in preživele zares lepo popoldne.
A.P.