Roland Poupon
Pred nekaj dnevi sem spremil prijatelja v begunsko taborišče na severu Libanona. Poznal je tujega prostovoljca, ki živi tam v šotoru in deli v vsem skrajno težke življenjske pogoje teh beguncev.
Nikakor ne bi pričakoval tako toplega sprejema. Dve družini, ki smo ju obiskali s tem prostovoljcem, sta naju sprejeli, kot bi bili ožji družinski člani in z njimi smo preživeli nepozabne trenutke. Kljub vsej svoji bedi, so uspeli pripraviti za nas okusen obrok z vsem, kar spada zraven. Najbolj ganljiva pa je bila, in zaradi tega so se nam zasolzile oči, globina našega pogovora.
Te osebe so izgubile vse, tudi svoje drage, a so kljub temu govorile z velikim dostojanstvom, niso tožile, tudi ne pokazale sovraštva do tistih, ki so povzročili te bolečine. Kljub vsemu so ohranjale v srcu upanje in med seboj so imeli čudovit odnos, poln pozornosti: končno je bilo to morda edino, kar jim je ostalo.
Na poti nazaj sem odločno rekel prijatelju, še sam ne vem, zakaj, da je bil ta obisk zelo lep, a prav tako sva tvegala, saj sva odšla v predel, ki je posebej ‘občutljiv’. Moj prijatelj se je nenadoma zelo razžalostil. Razumel sem, da sem vse pokvaril, saj sem govoril, kot da on ne bi dobro vedel, da je to nevarno območje. In kaj? Najino tveganje je bilo kaj malo pred veseljem, ki sva ga dala tem bratom in sestram v bolečini, ki niso več hoteli, da odidemo in so naju na koncu objemali, kakor bi pripadala njihovi družini, čeprav se pred tem obiskom nismo nikoli srečali.
Zame je bil to velik življenjski nauk, o katerem vsak dan premišljujem. Razumel sem, da sem tako na nek način porezal krila svojemu prijatelju. On si je srčno želel podariti del svojega življenja tem osebam in jaz sem mu hotel to preprečiti. Začel sem z novimi očmi gledati na vse dogodke v svojem življenju, ko so prijatelji ali sorodniki z dobrimi nameni storili vse, da bi mi preprečili, da bi ljubil, z namenom, da me zaščitijo.
Samo eno življenje imamo in namesto, da bi se darovali z vsem srcem, da bi bilo v korist, ga pokopljemo, da ne bi tvegali. In naše življenje umira v svojem zaporu brez sadov. Imamo krila za let, a drug drugega silimo, naj ostane na varnem v kletki, ki smo si jo sami zgradili. Rojeni smo za ljubezen, pravico imamo do tega, a tega ne odrekamo samo osebam, ki so nam tuje, ampak tudi najbližjim, in to z izgovorom, da jih hočemo varovati. Mešamo mir s čutom za varnost.
Po mojem pravica ljubiti ni vključena v uraden seznam človekovih pravic, kot je pravica do hrane ali izobrazbe, kajti ljubiti je brez dvoma preveč ohlapen pojem, preveč težko ga je razločiti. In kljub temu mora postati prva med našimi pravicami, da bi tako naše življenje imelo smisel. Da se nam na dan naše smrti ne bi zgodilo, da nas ne bo treba pokopati, ker sem že precej časa pod zemljo!