Iz Argentine izkušnja uslužbenca na pravosodju, ki se trudi uskladiti bratstvo in pravičnost. Kako postaviti v središče osebo?
»Dvajset let delam na kazenskih postopkih v provinci Santa Fe. Moja služba ni dobra posetnica v današnji Argentini, v kateri je veliko ran v odnosih in prihaja do stalnih sumničenj – opravičenih ali ne – pred državnimi institucijami in funkcionarji.
Duhovnost edinosti je od moje prve izkušnje v Gibanju kot gen osmislila mojo navzočnost v tem okolju, v katerem prihaja bolj do izraza zločin, nasilje in ne-ljubezen kot pa “ljubezen, ki je izpolnitev postave”, kakor pravi sveti Pavel. V teh letih stalnih izzivov sem se trudil usmerjati profesionalno formacijo, etiko, kariero in družbene odnose v službi oseb in nekateri naporni koraki v to smer pomenijo odločilne trenutke na tej poti.
Ko sva se z ženo odločila, da bova posvojila otroka, nisva hotela izkoriščati poznanstvo oseb, ki bi nama lahko pomagale hitreje opraviti ves potek, a bi s tem preskočili vrsto drugih poročenih parov, ki morda živijo v osamljenosti bolečino negotovosti. Končno so naju poklicali. Funkcionarka, ki me je poznala, je bila zelo presenečena nad najino naravnanostjo, ki je pomenila leta čakanja. S prihodom najine posvojene hčere sva dobila potrdilo, da so božji načrti popolni in se uresničijo, če le izpolnjujemo njegovo voljo.
Nekoč sem moral poskrbeti za proces, v katerem si je obtoženi hotel soditi sam, če ne bi bila sodba njemu v prid. Kar naprej sem prejemal zaskrbljujoče anonimne komunikacije o nevarnosti obsojenega in o njegovih tesnih vezah z lokalno oblastjo. Kljub vsemu sem ostal zvest pravosodnim zahtevam procesa in večkrat sem moral resno opozoriti obtoženca o dolžnostih, ki jih je imel v samem procesu. Na koncu sodba ni bila njemu v prid, a z njegovim odvetnikom sva ustvarila odnos zaupanja, ki traja še danes. Ko sem končal delo v tem primeru, se mi je ta človek zahvalil. Povedal mi je, da priznava, da je nasilen in da v nekaterih okoliščinah, ko je razumel, da bi bil lahko nasilen, prosi svojega sina, naj on reši problem, ker jih sam ne bi znal.
Ker so postopki zapisani, to pomeni gore papirja in to je težko pregledati. Zaradi tega se pogosto dogaja, da so obtoženi in njihove družine v težavah in so nemočni. V teh primerih je potrebno ustvariti prostor za podelitev in pokazati na dostojanstvo vsakega. To je prvi korak do upanja za boljše življenje.
Občasno nam lahko že samo to, da poslušam osebo z razumom in srcem, daje luč, ki presega prakso procesa pri formalnem zaslišanju. Tako lahko obtoženi zaupa svojo dramo in funkcionar v pravosodju lahko bolje spozna dejstva in se lahko odloči bolj v skladu s človečnostjo. To se mi je velikokrat zgodilo, kot na primer tedaj, ko sem se odločil za psihiatrični pregled zapornika potem, ko sem ga poglobljeno poslušal. Obstajala je nevarnost poskusa samomora in ta izbira je odločilno vplivala na nadaljnji potek procesa.
Bolje od mene veste: vedno in v vsakem kraju dela razliko ljubezen, tudi pri pravosodju.«
(M.M. – Argentina)
