Ni vedno lahko govoriti na veliki prireditvi: trema je močna in tvegamo, da ne bomo ničesar povedali. A zaradi tega ne prenehamo ljubiti. Za kristjana je evangelij dragocen biser, luč, postavljena na vidno mesto, da bi razsvetljevala človeško življenje. V času krize na novo odkrivamo, da smo dolžni ta zaklad dati svojim sodobnikom. Tega se zavedajo številni, ki živijo po evangeliju, med njimi je tudi Jorge iz Argentine, ki je tako opisal svoje življenje …
»Vključen sem v skupnost kristjanov, ki si prizadeva živeti evangelij v vsakdanu. Nekega dne so me prosili, naj govorim na veliki prireditvi, ki je potekala v najpomembnejšem gledališču našega mesta. Želeli so, da pred tisoč ljudmi spregovorim o krščanski ljubezni, kakor jo zapoveduje Jezus, in o tem, kako jo živeti. Imel sem dovolj časa, da bi se pripravil in odločil sem se, da bom soboto pred tem dogodkom posvetil pripravljanju tega nagovora. Kakor sem se namenil, sem se v soboto zjutraj začel pripravljati. Takoj se je zgodilo nekaj nepredvidenega: nekdo pozvoni. Po domofonu vidim, da me išče prijatelj, ki stanuje daleč, šel je mimo, sem pomislil, in me je prišel obiskat. Sprejmem ga z veseljem, gotovo se je oglasil za kratek čas in potem se bom znova lotil dela. Kmalu pa sem razumel, zakaj je prišel: potoval je tako daleč nalašč za to, da bi govoril z menoj, imel je cel kup problemov v službi in na žalost tudi v svoji družini. Razumel sem, da mi je Bog poslal to osebo, da bi jo ljubil in poslušal do konca. Skupaj sva preživela ves dan, se pogovarjala, iskala rešitve. Zvečer je odšel srečen, ker je pregledal vse svoje probleme z drugimi očmi in se mu je zdelo, da je vse mogoče rešiti.
Šele tedaj mi je postalo jasno, da še nisem pripravil svojega govora in časa je bilo vedno manj. Pomislil sem: Jutri je nedelja, zgodaj bom vstal, se zbral, pripravil svoj nagovor in odhitel v gledališče. Naslednje juto sem zgodaj vstal, sedel za pisalno mizo in začel zbirati misli. A znova nekaj nepredvidenega: prišel je mlad prijatelj in iz zvena njegovega pozdrava sem razumel, da nekaj ni v redu. Vprašal sem ga, kako je. Odprl mi je svoje srce, povedal, kako težke okoliščine ima na univerzi. Dolgo sva se pogovarjala in na koncu našla rešitev. Ko sva se pozdravila, je ton njegovega glasu drugačen, veder.
Pogledal sem na uro: postalo je kasno in ničesar nisem pripravil! Imel sem samo nekaj minut, na list papirja sem napisal nekaj točk. Pohitel sem v gledališče. Kako bo šlo? Ko sem bil na vrsti, sem vzel v roke mikrofon in nisem vedel, kje naj začnem. Pogledal sem obraze v prvi vrsti, med njimi so bili starejši, mladi, tudi otroci. Govoriti bi jim moral o krščanski ljubezni in tudi tukaj sem moral najprej ljubiti. Začel sem in zaznal, da so moje besede globoko prodirale vanje. Besede so mi kar same prihajale iz srca, ljudje so pozorno poslušali.
Od tedaj je minilo precej časa, a še vedno se spominjam učinkov tistega nagovora, bil je med najboljšimi v mojem življenju.«

spletno uredništvo Città Nuova