Carmen, mlada portugalska študentka, je začela živeti evangelij skupaj z drugimi. Njihovo delovanje se širi in seže do institucij. Z njihovo konkretno pomočjo se rešijo bivanjska vprašanja.

»Obstajajo resnično težka vprašanja: zakaj smrt, zakaj vojne, nasilje, ločitve, razkorak med bogatimi in revnimi …­ Pogosto se o tem pogovarjam s prijatelji na fakulteti – študiram jezike in literaturo na univerzi v Portu na severu Portugalske – nihče pa ne uspe izničiti mojega nemira.
Nekega dne mi je neka oseba govorila o evangeliju. Predlagala mi je, naj ga začnem živeti. Nisem mogla verjeti, zato sem to osebo zavrnila, češ da poznam veliko ljudi, ki se imajo za kristjane in jaz sama sem taka, a problemi v družbi po dva tisoč letih ostajajo nespremenjeni. Videla sem, da me je nekdo končno poslušal, zato sva kar dolgo govorili o mojih dvomih in predsodkih. Ko sva se poslovili, mi je je ta oseba rekla eno samo besedo: »Poskusi!«
V Portu živim v stanovanju skupaj z drugimi dekleti. Tisti dan sem bila sama doma, ker sem se morala pripraviti na izpit. Revna žena je potrkala na vrata. Prva reakcija je bila, da se je na hitro odkrižam, a me je zadržala tista beseda »Poskusi«, na katero sem se kar naprej spominjala in me ni pustila na miru. V hiši nisem našla dosti hrane, a nekaj smo le imele za to ubogo ženo. Čez nekaj časa me pokliče moja mama. Ker je prišla v mesto na zdravniški pregled, je hotela preveriti, če sem doma. Prinesla je košaro sadja in meso za nas. Moje srce je bilo polno veselja in to ne zaradi tega, kar je prinesla in je bilo dovolj za cel teden, ampak ker je bila to potrditev, da je evangelij resničen. Za tisto malo, kar sem dala ženi, sem prejela stokratno, kakor Jezus obljublja: »Dajte in se vam bo dalo!«
Tako se je začel nov odnos z Jezusom in ta se utrjuje vsakič, ko se trudim prepoznavati njegovo obličje v osebah, ki jih srečujem. Za svoj rojstni dan sem prejela usnjene rokavice. Že dolgo sem si jih želela, ker je tukaj občasno precej hladno. Na avtobusu sem videla ženo, ki je trepetala od mraza. In kaj če bi ji dala svoje rokavice? Takoj sem to storila. Tokrat sem namreč hotela Jezusa nekako prehiteti, kajti s tem darilom za rojstni dan mi je že dal stokratno. Tako sem lahko dala rokavice tej ženi, ki jih je bolj potrebovala kot jaz.
Šla sem na predavanje, med potjo pa me je ustavila neka gospa z jokajočim otrokom v naročju. Ker se mi je mudilo, sem se sebi opravičila in sem hotela nadaljevati pot. Potem pa se mi je pojavila misel: »kako naj rečem, da ljubim Boga, ki ga ne vidim, če ne ljubim brata, ki ga vidim?« (Jn 1,20). Pogledala sem na uro in začela sem se upirati misli, da bi kar šla. Potem pa sem se ustavila in se začela zanimati za njeno stanje. Povedala mi je, da je pravkar pustila v bolnišnici zelo bolnega otroka. Z možem in osmimi otroki živi v dveh bednih sobah.
V tistem trenutku nisem mogla kaj dosti narediti, a sem ji obljubila, da jo bom obiskala. Isti dan sem govorila z drugimi mladimi in z družinami iz skupnosti Gibanja, ki sem jih spoznala. Vsak se je ponudil, da bo pomagal po svojih močeh. Skupaj smo nabrali nekaj najpotrebnejših stvari (hrano, obleko, stanovanjsko opremo). Dogovorili smo se, kako se bomo izmenjavali in pomagali otrokom pri domači nalogi in se z njimi igrali, medtem ko bo mama z drugim otrokom v bolnišnici.
Hkrati smo poskusili razumeti, kako o tej družini poročati občini. Hoteli smo prositi za boljše stanovanje. Minilo je nekaj tednov in končno je prišel težko pričakovan tovornjak s strani občine za selitev v občinsko stanovanje. Sama sem imela privilegij, da sem najmanjšega otroka odnesla v novo hišo. Nikoli ne bom pozabila tega potovanja na avtobusu z dojenčkom v naročju, ki je mirno spal in se seveda ni zavedal spremembe, ki pa sem jo zaznavala jaz, odkar sem začela živeti evangelij.
Še vedno obstajajo vprašanja, a ta niso več brez odgovora: vem, da s tem, ko naredim prvi korak, pritegnem druge ljudi, da začnejo ljubiti, in s tem tudi resnično vplivam na družbo.«

Vir: www.focolare.org