»Romunija, leto 1996. Z Gheorgheom, mojim možem, in tremi otroki zapustimo naš kraj kot številni, ki smo iskali delo in boljšo prihodnost za naše otroke. Odpotovali smo naglo, vedeli nismo niti, kje bomo spali, ko bomo pripotovali v Torino. En teden smo preživeli pri romunskih prijateljih, potem smo vzeli v najem neopremljeno stanovanje. Cel teden smo spali na tleh na pernici. Še dobro, da je bilo poletje!
Z možem so naju mučile skrbi. Ali bodo najini otroci, ki so v Romuniji uspešno izdelovali šolo, lahko še naprej hodili v šolo? Sva se pravilno odločila? Bova našla službo? Čez nekaj časa smo morali zapustiti stanovanje, ker je lastnik preveč tvegal s tem, da ga je dal v najem ilegalnim priseljencem. Zopet vprašanje: kam zdaj?
“Prosimo za pomoč duhovnika Vincenza,” je svetovala moja prijateljica, župnika v okolici Torina, v Vallu. Njegov odgovor je bil negativen, a ko sva razmišljala, kaj storiti, je zazvonil telefon: na drugi strani je bil župnik Vincenzo, ki pove, da je našel pravo stanovanjsko rešitev za nas. Veselje je bilo izredno! Še večje naslednje dneve, ko je ta duhovnik, ne da bi čakal na naš prihod v njegovo župnijo, prinašal vsak teden najpotrebneje za bivanje. . Končno smo se preselili iz Torina v novi kraj Vallo.
Od tedaj je minilo trinajst let, a še vedno je pred mojimi očmi sprejem v tistih prvih dnevih. Bili smo številna družina, tedaj sva imela tri otroke, zdaj štiri, a od začetka sva čutila, da so nas sprejeli z ljubeznijo, kakor bi bili njihovi domači.
Ko smo prišli, smo imeli malo stvari, tri-štiri torbe, toda hiša je bila že pripravljena za nas. Kuhinja in dnevna soba sta bili opremljeni z vsem potrebnim in v spalnicah so bile postelje že pripravljene. Bilo je nekaj čudovitega. Bila je nepričakovano lepa hiša, otroci, čeprav so bili majhni, so se takoj zaljubili vanjo, in čutili smo, da je takoj postala naš dom.
Tako zelo sem se počutila doma, da sem se vprašala, če sem se rodila v Vallu ali v Romuniji. Kaj sem naredila, da sem si zaslužila vso to ljubezen? Prav gotovo ni bilo lahko za skupnost, da so nas sprejeli in poskrbeti za vse. Nekdo je poskrbel za dovoljenje za bivanje, drugi je prinašal zelenjavo z vrta, da stroški ne bi bili previsoki, drugi zopet nam je kaj svetoval ali privolil , da sva obročno plačevala knjige za otroke.
Leto dni po rojstvu zadnje hčere sem končno prejela potrditev, da imam stalno zaposlitev. Toda … komu pustiti otroka v varstvo? Neka oseba se je ponudila za varstvo , ne da bi hotela kaj v zameno, in tako nam pomaga še dandanes.
Vse to in še veliko drugih stvari, ki jih nisem povedala, je vzbudilo v meni vprašanje. Zakaj ti ljudje vse to delajo za nas ? Sčasoma sem razumela: odkrili so Boga, ki je Ljubezen, in tudi sami hočejo odgovoriti na njegovo ljubezen tako, da ljubijo.
Tudi sama poskušam ljubiti. Zdaj si prizadevam odgovoriti na ljubezen Boga, ki se mi je razodel preko številnih oseb iz naše skupnosti, tako da ljubim brate, s katerimi se srečujem čez dan.«