Enza – Dve leti stanujemo v drugem nadstropju večnadstropne stavbe. Že na začetku smo uvideli, da je sosed pod nami precej radoveden človek, kasneje smo izvedeli še to, da so ljudje, ki so stanovali v našem stanovanju, tega prodali zaradi problemov s tem človekom. Takoj mi je začel govoriti, da smo preveč glasni, da ne smemo hoditi bosi ali premikati stolov, da je pralni stroj preveč glasen, da moramo položiti tapete po celotnem stanovanju in da bo odšel k odvetniku, če se bo vse nadaljevalo kot do zdaj. Povedala sva mu, da nama je žal, da bomo poskusili biti bolj pazljivi, a vsakič, ko naju je zagledal, se je ponovila ista zgodba. Izgubljala sva mir in začela sva se ga izogibati.
Začela sem moliti zanj, zlasti pa sem spraševala Jezusa, kaj naj naredim. Razumela sem, da moram jaz narediti prvi korak. Tako sem ga vsakič, ko sem se srečala z njim, čeprav je povesil oči, da me ne bi bilo treba pozdraviti, tako glasno in obenem obzirno pozdravila, da mi je moral nujno odgovoriti. Pridržala sem mu odprta vrata, ko je prihajal s kolesom, ali se mu lepo nasmehnila, ga vprašala, kako je in se še nekaj časa pogovarjala z njim. Neko jutro sem odhajala od doma in se srečala z njim na stopnicah. Tokrat mi ni takoj začel govoriti o hrupu, ki ga je slišal, ampak mi je začel pripovedovati o svojem življenju. Z zanimanjem sem ga poslušala, pripravljena tudi na to, da bom zaradi tega zamudila mašo. Nenadoma me je vprašal: »Kakšne vere pa ste?«
Emanuele – Ko sem se nekaj dni pred božičem vračal domov z mamo in brati, smo ga srečali na stopnicah. Vsi so ga glasno pozdravili, le jaz ne. Ko smo prišli v stanovanje, me je mama vprašala: »Se ti zdi to lepo pričevanje krščanske ljubezni?« Sam sem šele začel tako živeti, a sem zelo dobro razumel, da nisem naredil prav. Ker se je bližal božič, smo pomislili, da bi bilo zame dobra priložnost, da grem na dom tega soseda in mu voščim. Tako sem na predvečer božiča na krožnik položil pomaranče in lepe kose pice, ki sta jih moja teta in mama pripravili, ob misli na Jezusove besede: » … ste meni storili.« Odšel sem do njega. Ko sem potrkal, sem se ves tresel, ker nisem vedel, kaj bo naredil. Na moje veliko presenečenje me je sprejel, kakor bi me pričakoval, povabil me je, naj vstopim, in mi povedal, da moramo postati prijatelji, da nima nič proti nam in da smo dobri ljudje.
Čeprav še naprej trka na naša tla, ko sliši hrup, ga vsakič, ko pozvoni na hišnih vratih in se pritožuje, povabimo, naj prisede k nam ter se smeji z nami. Ko namreč človek čuti, da je ljubljen, nujno tudi on začne ljubiti.
Vir: bralci Città Nuova