Za mnoge je Švica mirna in urejena država, v kateri vse deluje skoraj popolno, zlasti na območju
za Gotthardom. Da, res je. To sem izkusila, ko sem z uro v roki ugotovila, da tramvaj pride točno.
Izstopila sem iz tramvaja in prišla na podzemno železnico, nato sem šla še enkrat ven in se napotila na
drugo stran, kjer me je že čakal avtobus, ki meje pripeljal do cilja. Voznik pozdravlja in se zahvaljuje
potnikom, vsem vošči dober dan, a ne samo to, prevzelo me je, kako vljudno
mi postrežejo v trgovinah ali odgovori tajnica v javni upravi, če potrebujem informacijo.
Ne pošilja me od pisarne do pisarne, tudi ura pri zdravniku ali zobozdravniku je točna in ni treba čakati, razen
v kakem redkem primeru, pa še tu se osebje tisočkrat opraviči.
Skratka, v manj kot petnajstih minutah sem prispela do dogovorjenega mesta s prijateljico, ki je že nekaj
časa nisem videla. Je mama štirih otrok, od teh so trije že poročeni, eden še študira, njen obraz pa je
mladosten, širok nasmeh, svetle oči, kot vedno. Trideset let se poznava in najino prijateljstvo je vedno
globlje in pravo, premagali sva hude življenjske preizkušnje kot je nenadna smrt zakonca, izbire otrok
in negotovosti, upanja, strahovi. Na koncu pa je vedno zmagala vera v ljubezen.
Zato sem z velikim veseljem znova videla Teresito, saj brez izgubljanja časa gleda na daljno in bližnjo
preteklost in mi reče tako: »Kdo bi si mislil, da se bo po dokaj mirnem družinskem življenju,
vse obrnilo v čisto drugo smer?«
Zz možem sva preživela izgubo njegovega delovnega mesta, bil je direktor večkrat rešenega podjetja,
ki je na koncu zaradi slabega upravljanja lastnikov propadlo. Mož pri petdesetih letih ni imel več
možnosti zaposlitve v našem majhnem okraju, zato sva vse preračunala in ugotovila, da bova lahko
zaradi njegovega znanja in usposobljenosti na področju sistemov ogrevanja in prezračevanja ustanovila
majhno podjetje. V ta namen sva hotela uporabiti njegov upokojenski kapital. Kako naj bi sicer najini
štirje otroci obiskovali šolo?
Ezia so poznali in cenili in številnim je bilo žal, ko je bil odpuščen. Z novo dejavnostjo je na začetku
vse dobro potekalo in stranke, ki so imele stike s prejšnjim podjetjem, so se obračale nanj. Toda nekega
dne je prišlo do velike spremembe: Ezio je nenadoma umrl prav na delovnem mestu in bila sem ob
njem, uspela sem mu ponoviti zadnjo in skupno odločitev, da se prepustiva Božji volji. Ezio je umrl
takoj po tem, ko je izrekel svoj “da”.
Težko je opisati naporno obdobje, ki je temu sledilo. Morala sem reševati probleme podjetja, ki sva ga
zasnovala po načelih občestvenega gospodarstva (jaz sem pomagala kot tajnica, hkrati pa skrbela za
dom in za otroke). Bil je pravi šok, a spremljala me je vera, da je tudi ta dogodek vključen v skrivnostni
Božji načrt, in številni ljudje so so iskreno delili z nami to stanje. Zato sem gledala v obraz resničnosti
in nadaljevala z začetim delom, čeprav nisem poznala računovodstva in upravljanja podjetja.
Tedaj smo delali z dvema sodelavcema. Eden od teh, Mario, je imel resne težave. Zaposlila sva ga, da bi
našel zaupanje vase in v družbo. S smrtjo Ezia, ki je bil edini direktor, se je zamajalo celotno podjetje.
To je bilo zelo težko leto, kajti vse pogodbe za delo so bile v zraku in nov direktor je potreboval čas,
da si je pridobil stranke. Pa še delikatna situacija z Mariom, ki me je prosil, naj še naprej dela, čeprav
ni bilo prihodkov. Odločila sem se, da ostane. V teh trenutkih mi je konkretno, kot sestri, pomagal in mi nakazal izhod iz
zlasti prijatelj podjetnik iz Milana, ki ga je možev nenadni odhod pretresel. Hvaležna sem mu za
to pomoč, saj sem se z roko dotaknila neposrednega posega previdnosti Boga, ki ve, kaj potrebujemo.
Po letu dni se je zdelo, da se je podjetje začelo kopati iz težav: prejemali smo delo in zaposlili nove
ljudi. Sama sem skrbela za vodstvo z dvema novima družabnikoma, eden od teh je Mario, ki je bil vedno
bolj ustvarjalen, zmožen, imel je veliko talentov. Zdelose je, da so pretekla leta samo hude sanje.
Vse se je dobro odvijalo, potem pa je postal nenadoma nezadovoljen, prepirljiv. Začelo se je težko
obdobje tako v njegovi družini kot v pisarni, zlasti do mene. Iz prepirov z ženo je prišlo do ločitve. Čutila sem, da me prezira, nič mu ni bilo po godu. Ni me pozdravljal, ni mi dajal informacij, ki so bile potrebne za moje delo.
Pošiljal mi je telefonska sporočila in elektronska pisma, v katerih me je imel za sebičnega norca, ki “ima vse niti v
roki” ali mi voščil, naj “dobro spim”, ko sem bila sredi obilnega dela, vse to me vznemirjalo in tesnoba jebila tako
velika, da nisem mogla več spati.
Medtem je moral na operacijo in ni mogel več delati. Njegovo zdravstveno stanje me je razžalostilo, a
zame je bilo olajšanje, ker nisem bila več izpostavljena psihološkemu bremenu njegove navzočnosti. Od daleč sem
spremljala vse in si ob vsaki priložnosti prizadevala pokazati svojo bližino v malih stvareh: ob rojstnem
dnevu sem v imenu vseh sodelavcev organizirala praznovanje s torto, ki mu je najbolj všeč.
Ker se je njegovo zdravje poslabšalo, je prosil, da bi mu priznali invalidnost. Toda čas je mineval in v zvezi s tem ni
prišla nobena odločitev. Nekega dopoldneva prejmem sporočilo in malo me je strah, kaj pravi. Prosi za pomoč, piše mi, da komisija ne more priti do odločitve, ker manjkajo dokumenti. Za hip sem pomislila na vse ure, ki sem jih že porabila, da sem poslala potrebne informacije in ni mi bilo jasno, kaj bi še lahko naredila. Imela sem veliko drugega dela, časa pa zelo malo.
Najprej sem hotela na hitro rešiti, češ da ne morem narediti več kot to, kar sem že naredila! V sebi pa nisem bila zadovoljna, pomislila sem na Jezusovo besedo: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo«. Pustila sem svoje delo in začela telefonirati. Po nekaj urah mi je postalo jasno, kaj se je zgodilo. Ker je bil Mario družabnik še enega podjetja, bi od tam moral prejeti manjkajoče dokumente. Odšla sem v to podjetje. Tudi oni so bili polni dela in povrh vsega niso vedeli, kaj je treba narediti. Nekdo se je spomnil, da je prejel to dokumentacijo, a ker ni vedel, kaj bi s tem,jo je to zavrgel.
Začela sem namesto njih izpolnjevati obrazce in sredi popoldneva so bili dokumenti na pošti. Ko sem se vrnila v pisarno, sem odgovorila Mariu, da je vse urejeno. Razveselil me je nepričakovan “hvala” z njegove strani! Ne spomnim se, da bi se že kdaj zahvalil! Ko sem se vrnila domov, me je preplavila sreča, ki me je presenetila: že dolgo sem si prizadevala, da bi mu odpustila, a občasno sem znova začutila močno in grenko obžalovanje zaradi njegovega ravnanja z mano. Zdaj pa je bilo dovolj, da sem se brez zadržkov darovala, in v meni sta se rodila odpuščanje in mir.
Pozdravila sem Teresito, ki je bila zame znova velik dar. V mislih sem jo spremljala in prišla do sklepa: »Da, pomembno je vedeti, da tudi v tej lepi državi, polno gora in jezer, reda in umirjenosti, nekdo trpi, se bori za delovno mesto, se trudi, da bi rešil odnos, da bi ozdravil rano osamljenosti in kdo ve, pogosto tudi potešillakoto, ki je ni videti, a obstaja.
Vir: Città Nuova