Po letošnjih popravah vsi v naši družini čutili, da moramo po svojih močeh pomagati ljudem, ki so jih poplave prizadele. Ker je bila možnost, da gremo na Koroško, smo se zavestno odločili, da doma poiščemo stvari, ki se jim lahko odpovemo. Nabralo se nam je kar nekaj potrebščin in z veseljem smo jih peljali na Karitas v Vuzenico. Ponudili smo tudi svojo staro peč za centralno ogrevanje, ker smo jo pred tem zamenjali. Že naslednji dan je sodelavka Karitasa našla družino, ki je peč nujno potrebovala. Pred nekaj dnevi nas je ta sodelavka Karitasa poklicala in se zahvalila za vse stvari, ki so jim prišle prav.
Zavedam se, da ljudem največ pomeni, če jim namenim svoj čas za pogovor kot tudi pozornost. Skušam živeti tako, kot nas je učila Chiara: gledati v vsakem človeku Jezusa. Tak način gledanja na druge me osrečuje in mi daje moči za življenje naprej.
J.R.