Duhovniki in bogoslovci z vsega sveta lahko preživijo določen čas v Vzgojnem centru v Loppianu. To je “šola celostnega življenja”, kakor pripoveduje italijanski duhovnik.
»Po enajstletni pastoralni izkušnji kaplana mi je škof, preden mi je zaupal župnijo, dal možnost, da preživim štiri mesece v mestecu Loppianu v centru za škofijske duhovnike. Bilo nas je kakih dvajset duhovnikov in bogoslovcev z vseh koncev sveta, ki naj bi doživeli evangeljsko izkušnjo občestva v duhovnosti edinosti.
Sprva smo se težko sporazumevali zaradi nepoznavanja jezikov. Ko je na primer prišel Yvon z Madagaskarja, ki je govoril samo francosko, sem moral prevajati iz italijanščine v angleščino, in Peter iz ZDA iz angleščine v francoščino, da bi se lahko sporazumela. Bilo je naporno, a to smo delali v velikem bratstvu, zato smo se zelo dobro razumeli.
V tej življenjski šoli delamo vse v soglasju: molitev, skupna meditacija, predavanja, polna teološke, svetopisemske in pastoralne poglobitve v najrazličnejših okoljih;a tudi delati na vrtu, v kuhinji, pomivati tla, prevajati v različne jezike, učiti italijanščino, igrati nogomet … To, da se nismo omejevali na značilne dejavnosti duhovnikov in smo opravljali številna fizična dela, kakor je delal Jezus trideset let v Nazaretu, pomeni, da je ta tečaj prava celostna šola.
Streči na primer v nedeljo pri kosilu skupaj z redovniki in laiki, ki delijo z nami to izkušnjo, sprejeti z dobrim kosilom številne obiskovalce Loppiana, pripraviti mize in potem pomiti lonce, krožnike itn. … in še veliko drugega, kar lahko naredimo samo skupaj in še to z užitkom.
To je samo ena od podrobnosti vsega, kar tukaj poteka, a zame je bilo vse novo in je bilo lepo učenje.
Ker sem delal od ponedeljka do petka v mizarski delavnici, sem čislal soboto in nedeljo kakor ljudje v župniji.
Za obrtno delo (lakiranje, brušenje, obdelava lesa) sem se moral naučiti uporabljati vid, sluh in tip, preizkušati mišično moč, sicer bi lahko uničil obdelan kos lesa ali stroj. Obrt je šola pozornosti in pazljivosti, kar je bistveno v življenju, posebej v življenju duhovnika.
Tudi vsakodnevna maša je imela drugačen prizvok. Ko sem na primer pri darovanju položil na oltar delo, je bilo to veliko bolj konkretno, ker me je bolel hrbet, saj sem dopoldne preživel sklonjen nad zemljo, ker sem kopal ali ker sem brusil les …
Poleg tega mi je to, da sem skupaj z vsemi pospravljal po hiši, pomagalo, da sem postal bolj natančen. Nekatere stvari sem delal že prej, a v pogovoru z drugimi sem odkril, da lahko to naredim bolje: ni dovolj delati nekaj dobrega, treba je to narediti dobro.
Teh nekaj mesecev v taki “celostni življenjski” šoli me je zelo obogatilo. Ker sem fizično delal, bolj razumem življenje mojih faranov in tudi kaj pomeni pričati o veri na delovnem mestu. Na novo sem odkril kraljevsko duhovništvo vsakega kristjana, ki mora biti osnova mojega službenega duhovništva.
(iz revije o cerkvenem življenju Gen’s)