Bil je dan, ko sem imela v načrtu, da dopoldan poleg kosila postorim še nekaj stvari, ki sem jih prejšnje dni zanemarila zaradi drugih obveznosti. Ura je bila že skoraj deset in tisti dan bi mi priprava obeda vzela skoraj dve uri.
Poklicala me je prijateljica in mi povedala, da je v stiski s časom, ker mora pripraviti kosilo za več oseb in me prosila, če ji pridem vsaj za pol ure pomagat. V moji glavi je bilo že pripravljeno opravičilo, da ne morem, ker je pač tudi moj čas odmerjen. Toda v srcu sem naslednji trenutek razumela, da je to Jezus, ki me prosi za uslugo in ji rekla, da pridem. Ko sem ravno zaklepala vrata hiše ponovno zazvoni telefon. Poklicala me je druga prijateljica in mi povedala, da gre pomagat ona, ker se je že vrnila od zobozdravnika in ima čas za uslugo.
Ponovno sem razumela, ko izrečeš svoj „da” se stvari za vse ugodno rešijo.
M.