Moj fant John in njegov brat sta pred kratkim odkrila, da je njuna enainštiridesetletna mati noseča za tretjega otroka. Družina je bila zelo zmedena, zlasti zaskrbljena, da si ga ne morejo privoščiti iz denarnega zornega kota. Johnovo mater je razjedal dvom: ohraniti otroka ali drugič narediti splav? V njenem spominu je bilo še živo, kako jo je prvi splav telesno in čustveno prizadel. Ko sta bila otroka še majhna, je namreč družina živela v Aziji, njihova država je bila sredi vojne. Da bi lahko pobegnili in se rešili, je bila nosečnost resna ovira, zato so ocenili, da je mati prisiljena v splav za skupno dobro. Na koncu so se preselili v ZDA.
Ko je tokrat mati povedala, da je noseča, John ni vedel, kaj naj naredi, a njegov brat je takoj rekel, da bo morala narediti splav zaradi velikih problemov, s katerimi se bo morala družina spoprijeti, če bo ohranila otroka. Brat je skoraj prepričal tudi Johna. Njegova mati je naslednje dneve preživela v sobi in jokala, odbijala je pogovor s komer koli.
John me je poklical sredi noč, jokal je in ni vedel, kaj bi. Takoj sem pomislila na svojo učiteljico katekizma v višjih razredih osnovne šole. Brez nje in njenega pouka ne bi ničesar vedela o vplivu splava na telo in o moralnem pogledu nanj. Tako pa sem mu lahko razložila, v čem je pravzaprav ta poseg in kakšne so telesne in psihološke posledice. Poskusila sem mu razložiti, v kakšni stiski je njegova mati, ker mora izbrati tako, da ne bi škodila družini. Dodala sem: Otrok bo okrepil vezi med vami tako zelo, da teh vezi ne bo moglo nič oslabiti.
Po dveurnem telefonskem pogovoru se mi je John zahvalil in se pogovoril še isto noč s svojim bratom. Po dolgem razpravljanju ga je prepričal, da je spremenil svoj pogled. Govoril je tudi s svojo mamo, ki se mu je zahvalila za razumevanje in za podporo. Naslednji dan me je poklical in se mi znova zahvalil, ker sem pomagala, da »družina ni razpadla«. Prepričana sem, da nisem storila nič takega, a njegove besede so me prevzele. Verjetno je o najinem pogovoru povedal svoji materi, ker me je naslednji dan objela zelo toplo in se mi je zahvalila, ker sem pomagala njenima sinovoma, da jo razumeta. Zdaj komaj čakamo na rojstvo tega otroka!
Vir: Living City New York