Trije utrinki iz vsakdana mladega fanta, ki si prizadeva živeti duhovnost Gibanja.
V trgovini sem bil po nakupih in na blagajni se mi je zdelo malenkost prepoceni za vse kupljene izdelke. Ko sem prišel ven, sem pregledal račun in videl, da mi je prodajalka pozabila šteti sadje za dva evra. Pomislil sem, ali bi šel nazaj? Prva misel, ki mi je prišla na pamet, je bila o potencialnih odzivih ljudi pred blagajno, bilo mi je nerodno. Vseeno sem se odločil iti nazaj in trgovka je bila zelo vesela in presenečena. Očitno jim je nekaj nagajala blagajna in ni zaznala izdelka. Vsaj trikrat mi je rekla hvala. Mislim, da sta njeno veselje in moja mirna vest vredni več od dveh evrov.
V stanovanju nas skupaj živi nekaj sostanovalcev in že nekaj časa opažam, da nekdo pušča odprto mikrovalovno pečico, kljub temu da se čas še ni iztekel. Mene je to kar motilo in sem nekaj časa iskal pravi trenutek in besede, da potencialnemu krivcu to povem. Ko sem uspel povedati, me je odgovor zelo presenetil: to počne namenoma, da ne bi zbudil mene. Imam namreč sobo čisto blizu kuhinje in ob koncu časovnika pečice glasno zazvoni zvonček.
Zelo rad igram košarko in sem zelo borben, čeprav morda nisem najboljši igralec. Trudim pa se veseliti tudi nasprotnikovega koša, čeprav ponavadi ni lahko 🙂 Ampak čutim, da tudi moj prispevek gradi timski duh. Danes smo dvakrat izgubili in sem bil pravzaprav kar jezen. Enkrat sem celo naredil korake in jih kar nisem hotel priznati. Potem sem pomislil, da me Bog morda hoče naučiti sprejemati tudi poraz. Sprejel sem šolo in se pomiril. Naslednjo igro smo zmagali 🙂 B. H.