V načrtu sem imel teden dni počitnic s prijateljem duhovnikom, da bi se odpočila in spoznala novo okolje, zlasti pa da bi bila skupaj kot prava brata, ko bi se ljubila, kakor nas ljubi Jezus. Rodila se je ideja, da bi ponudila mladim možnost biti z nama. Prišlo jih je 10: fantje in dekleta iz najinih župnij. Skoraj nobeden ni bil praktičen kristjan, bili pa so najini pravi prijatelji. Nekako samo po sebi umevno so začeli živeti kot midva: drug za drugega in nihče za samega sebe. Z lahkoto, skoraj neopazno so premagovali svoje omejenosti in okuse, vsak je bil spontano na razpolago za drugega.
Zgodilo se je tisto, kar sva želela: videli so, se dotaknili Jezusa. Fant, ki je nekaj tednov prej trdil, da si ne more predstavljati, da lahko Bog obstaja, je povedal: “Zdelo se mi je, da se je nekdo, menim, da je to Jezus, priključil naši skupini in nam rekel: Tudi jaz hočem dati življenje za vas.” Ljubezen, kakršno nam predlaga Jezus v evangeliju, je postajala vedno bolj ideal in življenje teh mladih in presenečeni so odkrili, da so živi kristjani, del Cerkve. Sčasoma so se priključili drugi, sošolci in prijatelji, prinašali so vedno novo bogastvo idej in začeli z najrazličnejšimi pobudami, ne samo za mlade, ampak tudi za otroke. Odkrivali so duhovnost edinosti kot vir luči, da bi šli bolj v globino in prenesli evangelij v življenje. Med nami je prihajalo do pravega občestva. Odkrival sem razcvet dela žive Cerkve, ker je bil med nami vstali Jezus.