Že nekaj let divjajo v eni od držav zahodne Afrike hudi boji med muslimansko in krščansko narodnostno skupino. Resnični vzroki za to so politični in ekonomski, a kakor se žal dogaja v takih primerih, je druga narodnost ali drugo verstvo po krivici sovražnik.
V zadnjem času so na severu države, kjer je večinsko prebivalstvo muslimansko, skrajneži požgali nekaj cerkva in ubili precej ljudi. Ko so odkrili trupla, ki so jih skrajneži pripeljali na jug države, kjer je večinsko prebivalstvo krščansko, se je začel pravi lov na človeka, ki je povzročil smrt več sto ljudi. Za muslimane je bila edina možna rešitev, da so se zatekli v policijsko kasarno, kjer so jih sprejeli in zaščitili.
Tiste dneve se je zgodilo, da Emeka, petnajstletni fant iz Gibanja, ob vrnitvi iz šole ni več našel Malama, potujočega trgovca, starega 22 let, ki je vedno prodajal pred njegovo hišo. Zaskrbljen je vprašal mamo: »Ali veš, kje je?« »Skrila sem ga pri nas doma,« mu je odgovorila. Oni so kristjani, a so varovali muslimana: tveganje je bilo zanje zato zelo veliko. Bolje bi bilo, da bi ga spremili do kasarne, ki ni bila daleč od njihovega doma, a je bilo že kasno in začela se je policijska ura. Malama bi zaradi značilne muslimanske obleke takoj prepoznali ob zaporah, ki so jih postavljali uporniki. 
»V Malamu je Jezus,« je razmišljal Emeka. Pogumno se je odločil, da mu da svojo obleko in ker ni imel druge zase, je oblekel prijateljevo. Če bi ju kdo ustavil, naj bi samo Emeka govoril v lokalnem jeziku igbo, Malam pa ne bi smel spregovoriti, da ga ne bi izdal naglas. Pri prvi zapori posumijo v Emeko. Ustavijo ga z mačetami na vratu in zahtevajo, naj zapoje v jeziku igbo. Za Emeko to ni težko, saj je njegov jezik, in tako ju spustijo naprej. Isto se zgodi na drugem mestu. Pri tretjem pa uporniki dojamejo, da nekaj ni v redu. Emeka in Malam si data znak in začneta teči. Kasarna je na drugi strani ceste, ki izjemoma tedaj ni polna prometa. Zasledovalci ju ne uspejo dohiteti in končno sta na varnem v kasarni.
Zdaj so razmere boljše. Malam znova prodaja pred hišo Emeke, ki je medtem varoval njegov denar. Med njima se je razvil pravi bratski odnos in ko mora Emekova družina za nekaj dni proč, pustijo hišne ključe Malamu.
Vir: www.focolare.org