Pred kratkim se je naši družbi pridružila nova prijateljica. Ko sem jo prvič videla, je bila zelo čemerna, črnogleda in vedno je tarnala. Vedela sem, da se je po dolgoletni zvezi pred kratkim razšla s fantom, pa vendar se mi je zdelo, da mlad človek ne sme tako razmišljati. Zaradi tega me prav nič ni vleklo, da bi navezala stik z njo. Mislila sem si: Pa saj se meni ni treba ukvarjati z njo, tako ali tako je ne poznam in je prišla k nam preko drugega prijatelja.

Potem pa sem se zavedla: Seveda se ji moram posvetiti, prav ona potrebuje nekoga, ki jo bo poslušal in ji mogoče dal upanja. Če hočem biti vredna imena kristjan, moram delovati z ljubeznijo in premagati svojo sebičnost. Spregovorila sem z njo nekaj besed in po tistem sva se vedno več pogovarjali. Ko je spet enkrat prišla k nam, mi je rekla: »Kako v redu družba ste, se vsaj lahko z nekom normalno pogovarjam.«

Zaupala mi je veliko stvari in izvedela sem, da so ji v rani mladosti umrli starši, bratje in sestre so se odselili, zato nima skoraj nikogar. Tako sem dobila izjemen dokaz, da se ljubezen “splača”, da je to prava in edina pot, ne glede na vse, ker obogati tebe in tistega, ki mu jo daješ.

Mislim, da mi je uspelo biti čuječa, kot nam naroča novembrska Beseda življenja.

P.B.