Maria in John že veliko let živita v Italiji. Ob obletnici smrti Renate Borlone (30. maja 1930 – 27. februarja 1990, fokolarina) sta povedala svoje pričevanje: »Spraševala sva se, če bova uspela biti, jaz Američan in Maria Avstrijka, potopljena v italijansko družbo, priče edinosti za najino družino.«
Razlike med njima so številne in mnoge tudi nasprotujoče: nova ameriška celina in stari svet Evrope. Jezik: med seboj ne govorita ne nemško ne angleško, ampak tretji jezik, italijanski. Razlika v kulturi, v družinah iz katerih prihajata, poklicne in intelektualne razlike, vzgoja, starostna razlika (13 let) in še – pove John – »preprosto: jaz sem moški in ona ženska, imava različen značaj, potrebe in občutljivosti.
Tipičen dogodek, ki je pokazal to različnost, se je zgodil prav v času poročnega potovanja na Siciliji. Vse lepo, očarljivo … pripotujeva v Selinunte in Maria navdušeno vzklikne: ‘Kako so lepi ti templji, govorijo o čudoviti preteklosti’. In jaz: ‘Kaj pa tukaj ti stari kamni in napol porušeni stebri? Bolje bi jih bilo podreti in zgraditi lep nebotičnik’. Kje se bova srečala? Prepričana sva bila v načrt ljubezni, ki ga ima Bog z nama, in zaslutila sva, da se ne bova srečala niti v templjih (= zgodovina), niti v nebotičniku (= mlada, nova dežela), ampak ko se bova medsebojno sprejemala.«
Maria nadaljuje: »Tega sprejemanja naju je naučila Renata s svojim življenjem. Imela je posebno umetnost poslušanja, vedno je drugega postavljala na prvo mesto. Čutila sem se v polnosti sprejeta, razumljena, ljubljena.« Potem spregovori o nekaterih težkih trenutkih zakona. »Nisem več razumela moža. Njegov način življenja in razmišljanja me je vodil v krizo, a imela sva že štiri majhne otroke. Nekega večera se mi je zdelo, da ne morem več in sem stekla k Renati. Nanjo sem vrgla svoj največji dvoma: naredila sem narobe, da sem se poročila z Johnom! Kot vedno me je sprejela in vzela nase moje trpljenje, potem pa me je z neverjetno gotovostjo spomnila, da sem bila prepričana, ko sem se poročila, da je John prava oseba zame ne glede na razlike. Tisti večer sem dobila novih moči. Da, uspela se bova ljubiti do konca!«
»Še danes, po 40-ih letih skupnega življenja,« sklene John, »doživljava, kako je res: če sprejemamo svoje različnosti v pozitivnem, nas to bogati in dopolnjuje in tedaj na novo rodi nova skladnost med nama.«
J. in M.
Vir: www.focolare.org