Ko sem slišala za načrt, da se začenjajo volitve za otroškega župana mojega mesta, sem se ponudila za kandidatko. Bila sem navdušena, ker lahko nekaj naredim in pričam za svoj ideal: živeti za zedinjen svet. Takoj smo se srečali z nekaterimi prijatelji in nastala je naša stranka SZP, “Skupaj za prihodnost”. Pripravili smo program, logo in potem smo začeli s kampanjo. Vseh kandidatov je bilo devet.
Bila sem prepričana, da se bom – ne glede na to, če bom izvoljena ali ne – naučila veliko tako na političnem področju kot v težnji, da v drugem gledam Jezusa [Mt 25,40], čeprav je drugi moj ‘konkurent’!
Predvsem pa sem si s svojimi prijatelji, čeprav nekateri ne verujejo, želela poskusiti živeti izkušnjo v ‘slogu edinosti’. Končno je nastopil dan volitev, a moja misel ni bila namenjena temu, koliko glasov bom prejela, ker sem bila polna veselja, ko sem videla, da so se vsi kandidati skupaj šalili: to ozračje je bilo tako zelo drugačno od tistega, ki ga običajno doživljamo v podobnih okoliščinah! Samo dva sva prejela največ glasov in jaz celo pet glasov več kot drugi kandidat. Bila sem zadovoljna, ker sem se preselila v to mesto šele pred enim letom.
Ker je bila razlika zelo majhna, smo šli v drugi krog in moj sošolec je zmagal. Čeprav bi se lahko komu zdelo čudno, sem bila zadovoljna zaradi njega. Tekmovanje je bil zdrav izziv, ker smo si tako med sestanki kot med kampanjo pomagali, nobeden se ni imel za boljšega od drugega, ravno nasprotno, izmenjavali smo si koristne zamisli. Na koncu so me imenovali za prvega ministra. Še danes zelo dobro sodelujemo med seboj in ni razlike med večino in manjšino, ampak smo povezani, ker hočemo uresničevati to, kar je pomembno za nas in za našo šolo.
Ko smo se srečali z ‘odraslim’ županom, smo se zavedeli, da so ideje nas otrok pomembne za to, da bi bilo mesto boljše! Naša prošnja, da bi začeli z ločenim zbiranjem odpadkov, je bila upoštevana in je že v teku.«
(E. – Italija)
