Kratke zgodbe, v katerih osebe sprejemajo vabilo evangeljske besede, da odkrijejo pozitivno v drugem.
»Najina hči po bolečem in žgočem razočaranju (prekinitev odnosa s fantom) živi z nami skupaj s svojo hčerko. Pogosto je zagrenjena in nasilna. Neko jutro je zaradi neumnosti grdo ravnala z mano in brati, kričala in odvihrala v službo. Bilo mi je težko, zdelo se mi je, da je prešla vse meje. Takega ravnanja res ne zaslužimo, vprašala sem se, kaj naj storim, da bi začutila mojo ljubezen. Pripravila sem kosilo, spekla pecivo, pripravila najlepši prt … Ko se je vrnila, sem jo pozdravila, kakor da se ni nič zgodilo, nasmehnila se je in čutila sem, da nisem samo odpustila, ampak tudi pozabila. Vedrina se je vrnila med nas.«
(R. B., Italija)
»V soboto sem s starši zapiral trgovino z živili, ko sta vstopila dva zamaskirana človeka in zahtevala, da odpremo sef. Oče je pomislil, da gre za že tolikokratno ropanje z orožjem -igračo. Prijazno ju je spodbudil, naj odideta. Namesto tega pa je eden ustrelil in ga rahlo ranil. Po njunem pobegu sem se spomnil na ljudi, ki skrbijo za otroke v nevarni mestni četrti v drugem sicilskem mestu. Skupaj s prijatelji sem se odločil, da naredim tudi jaz nekaj, da bi se preprečilo, da bi kdo izmed njih vstopil v vrste organiziranega kriminala. Rahlo vznemirjen sem odšel v tako četrt, in ko sem spoznal resnične probleme tega kraja, sem vstopil v kontakt z občinsko upravo, z družinami nekaterih varuhov, ki so jih ubili … Nastala je skupina, ki hoče zlasti najmlajšim dokazati, da obstaja svet brez nasilja, boljši svet. Tista sobota je spremenila moje življenje.«
(M. – Sicilija, Italija)
»Imel sem dvanajst let, ko so se moji starši ločili. Bilo je zelo boleče in nekaj me je še posebej mučilo: nisem uspel odpustiti očetu, ker nas je zapustil in si ustvaril drugo družino. Ko me je poklical po telefonu, na začetku nisem hotel niti odgovoriti. Nekega dne pa sem prosil Jezusa, in našel pogum, da bi očetu dokazal, da nimam nič proti njemu. Priložnost za to je bil praznik očetov. Ko sem mu prinesel darilo, ga je to ganilo. Zaupal mi je, da kljub vsemu zanj ostaja in bo ostal najpomembnejši odnos z nami otroki. Takrat sem zanj na novo odprl vrata svojega srca. Ker sem vedel, da je zelo sam, sem mu govoril o Bogu, da vsakega neizmerno ljubi. Pomiril se je in rekel, da bi rad to poglobil. Izkušnja z očetom mi kaže, da vsi lahko delamo napake, a da mora imeti vsak možnost, da znova vstane.«
(H., Brazilija)
