Imela sem učno uro v novem razredu, prvem razredu osnovne šole s 26 zelo živahnimi otroki. Komaj sem uspela s težavo obrniti pozornost nase, ko je nekdo potrkal na vrata: vratarica me je obvestila, da me kličejo na telefon. Bila je Pavlova mama, ki se je burno ločila od moža in se je nenehno prepirala z njim.
Oba starša sta hotela pridobiti otroka na neprave načine in sta nenehno klicala po telefonu tudi nas učitelje. Imela bi vse razloge, da bi odgovorila, da ne morem na telefon, da sem sredi učne ure in da si že predstavljam, za kaj se gre. Toda v tistem trenutku, ko sem tako razmišljala kot učiteljica, ki jo prekinejo sredi dela, si je v meni kot luč utrl pot stavek iz besede življenja: »Daj, da bi govorila vedno tako, kakor bi bila to zadnja beseda, ki jo izrekam«. Priložnost za budnost!
Nasmehnila sem se vratarici, ji zaupala razred in šla na telefon z novim srcem. Poslušala sem , kar sem si predstavljala, a brez obsojanja, ne da bi mislila, da me “moti”. Na koncu sem uspela reči Pavlovi mami, da jo razumem, da razumem, kako se počuti, a da bi bilo za Pavla bolje, če postavi ob stran ranjeni ponos in jezo ter dela samo v prid otroka. Ko sem šla čez dve uri po hodniku, se mi je približala vratarica in mi rekla: “Tista mama je znova klicala. Rekla mi je, naj ti rečem Hvala!”
Ko sem na hitro odhajala pred nekaj dnevi iz šole s tisoč načrti, kaj bom delala, in z nakupom pred seboj, me je ustavila Flora, snažilka brazilskega rodu, ki je šele začela delati pri nas. Napisati bi morala prošnjo šolskemu vodstvu in ni vedela, kje naj začne, tudi zaradi težav z jezikom. V prvem hipu sem se hotela vprašati, kako to, da ob tolikih učiteljih vprašuje ravno mene, ki sem tako polna vsega. Beseda življenja me je znova povabila, naj bom “budna”: Jezus me tega prosi! Bi mu hotela odgovoriti, da se mi mudi in naj prosi drugega? Sedla sem s Floro in ji pomagala napisati prošnjo. Potem sem ji predlagala, da bi jo napisala na računalnik, da bi bilo tako lepše, a Flora ne zna ravnati z računalnikom. Skupaj sva šli v sobo z računalniki in prošnjo sem ji napisala jaz. Nisem več gledala na uro. Ko sem se dve jutri zatem bližala zbornici, me je Flora ustavila in mi podarila zelo lep šal. »Tega ne bi smela storiti, ni potrebno«, sem ji rekla, a ona: »Tudi jaz bi vas rada imela tako rada, kot ste me imeli vi«.
Oba starša sta hotela pridobiti otroka na neprave načine in sta nenehno klicala po telefonu tudi nas učitelje. Imela bi vse razloge, da bi odgovorila, da ne morem na telefon, da sem sredi učne ure in da si že predstavljam, za kaj se gre. Toda v tistem trenutku, ko sem tako razmišljala kot učiteljica, ki jo prekinejo sredi dela, si je v meni kot luč utrl pot stavek iz besede življenja: »Daj, da bi govorila vedno tako, kakor bi bila to zadnja beseda, ki jo izrekam«. Priložnost za budnost!
Nasmehnila sem se vratarici, ji zaupala razred in šla na telefon z novim srcem. Poslušala sem , kar sem si predstavljala, a brez obsojanja, ne da bi mislila, da me “moti”. Na koncu sem uspela reči Pavlovi mami, da jo razumem, da razumem, kako se počuti, a da bi bilo za Pavla bolje, če postavi ob stran ranjeni ponos in jezo ter dela samo v prid otroka. Ko sem šla čez dve uri po hodniku, se mi je približala vratarica in mi rekla: “Tista mama je znova klicala. Rekla mi je, naj ti rečem Hvala!”
Ko sem na hitro odhajala pred nekaj dnevi iz šole s tisoč načrti, kaj bom delala, in z nakupom pred seboj, me je ustavila Flora, snažilka brazilskega rodu, ki je šele začela delati pri nas. Napisati bi morala prošnjo šolskemu vodstvu in ni vedela, kje naj začne, tudi zaradi težav z jezikom. V prvem hipu sem se hotela vprašati, kako to, da ob tolikih učiteljih vprašuje ravno mene, ki sem tako polna vsega. Beseda življenja me je znova povabila, naj bom “budna”: Jezus me tega prosi! Bi mu hotela odgovoriti, da se mi mudi in naj prosi drugega? Sedla sem s Floro in ji pomagala napisati prošnjo. Potem sem ji predlagala, da bi jo napisala na računalnik, da bi bilo tako lepše, a Flora ne zna ravnati z računalnikom. Skupaj sva šli v sobo z računalniki in prošnjo sem ji napisala jaz. Nisem več gledala na uro. Ko sem se dve jutri zatem bližala zbornici, me je Flora ustavila in mi podarila zelo lep šal. »Tega ne bi smela storiti, ni potrebno«, sem ji rekla, a ona: »Tudi jaz bi vas rada imela tako rada, kot ste me imeli vi«.
(B. P. – Italija)