Nikola Kopilović živi v Beogradu. Ko je imel 18 let in je šel v četrti razred srednje šole, so odkrili hudo bolezen. »Ljubite tistega, ki gre mimo vas in bodite vedno hvaležni za vse, kar imate«. Tako je povedal prijateljem v pismu, ki ga je napisal nekaj mesecev kasneje.
Nekega večera je med ogledom filma v kinodvorani s svojo sestro začutil, da ga boli zob. Ni si mogel predstavljati, da je to prvi znak nečesa hudega. Naslednje dneve je levo lice oteklo in skoraj ni mogel odpreti ust. »Zelo me je bolelo, a namesto da bi odšel k zobozdravniku, sem se zdravil sam z oblogami in kremami. Nič ni pomagalo, stanje se je slabšalo. Končno sem šel k zobozdravniku in ta me je vznemirjen takoj poslal h kirurgu in ta me je poslal v bolnišnico. Bil sem presenečen, a nisem bil kaj dosti zaskrbljen. Prepričan sem bil, da se bom v kratkem vrnil domov.« Pregledi pokažejo, da je z njegovo krvjo nekaj narobe. Premestijo ga na drugi oddelek in potem v drugo kliniko. Končna diagnoza je resna: levkemija.
»Nisem poznal te bolezni,« pripoveduje Nikola, »nisem vedel, da je potrebna kemoterapija in da je zdravljenje dolgo. Začel sem s prvimi kemoterapijami in zdelo se mi je, da izgubljam razum. Po glavi so mi rojile vse mogoče črne misli. Začel sem dvomiti o obstoju Boga in se spraševati, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Kaj sem naredil slabega, da me je on zapustil? Iskal sem odgovor in razumel sem, da je ta bolezen sporočilo Boga meni. Močneje sem doživljal njegovo navzočnost, vedno je bil ob meni. Ker sem razumel, da hoče nekaj od mene, sem veliko premišljeval, kaj naj bi to bilo. Na misel mi je prišlo vse mogoče: morda se moram popolnoma darovati drugim? Bolezen me je prebudila iz praznega življenja, ki je teklo naprej, spremenil sem pogled na svet in zdaj vidim vse bolj vedro. Ena od stvari je, da sem prenehal kaditi, in na to sem zelo ponosen! V bolnišnici sem spoznal veliko dobrih oseb in dva dobra prijatelja. Nekega sončnega dne sem odprl okno in mimo je šlo dekle. Pogledal sem ga in ona se mi je nasmehnila z veliko ljubeznijo. Kasneje sem izvedel, da je medicinska sestra. Razumel sem, da je sreča v majhnih pozornostih, kakršna je bila tista. Neki fant mi je rekel: Vse, kar je moje, je tudi tvoje. Nihče mi ni rekel kaj podobnega. Doživel sem veliko veselje!«
»Imel sem srečo, ker so ugotovili, da je možna presaditev kostnega mozga mojega brata. To je je skrajšaločas zdravljenja in največja možnost, da se bolezen ne bi povrnila. Zelo sem hvaležen za vse molitve in za sporočila, ki prihajajo z vsega sveta preko facebooka. V bolnišnici si delamo družbo in ko se srečamo s skupino mladih, čas hitro mine. Potem imam dobrega brata, ki mi je prepustil svoj računalnik. Tako lahko gledam filme, deskam po spletu … Veliko časa preživim v molitvi. Pogoji, v katerih živimo, niso lahki, a navadiš se na vse …«
Na vprašanje, kaj bi svetoval svojim vrstnikom, Nikola odgovarja: »Učite se tudi iz preteklosti, delajte načrte za prihodnost, a najbolj pomembno je živeti sedanji trenutek. To sem se naučil. Vedite, da pridemo do prave sreče z majhnimi pozornostmi in ne skrbite za jutri. Ko se tega naučite, se boste počutili veliko bolje. Če vas preplavijo črne misli, jih takoj pretvorite v svetle. Vsakič naredite tako in sčasoma bodo izginile. Ljubite tistega, ki gre mimo vas, in bodite hvaležni za vse, kar imate!«
Vir: Novi svijet 1−2 / 2015