Že nekaj dni sem opazovala sosedo, vdovo, ki živi sama, kako je počasi s sklonjeno glavo hodila okoli hiše. To ni bila naša soseda! Kaj se z njo dogaja? Nek večer sem opazila, da ni luči v njeni hiši, ni mi dalo miru, poklicala sem jo na mobilni telefon: “Je vse vredu? Ste dobro?”, sem jo povprašala. Odgovorila je, da je pri sestri, ker ji je neprijetno biti sama. Oddahnila sem si.
Naslednji dan sem jo zagledala doma in sem jo obiskala takoj, ko sem utegnila. Iz nje je kar vrelo, kako je težko, ker je sama, ker nima kaj početi, ker jo načenja depresija … Iz nje so kar tekle obtožbe staršev in starih staršev iz njene mladosti. Poslušala sem jo v tišini, ko pa je končala, sem ji svetovala, naj za starše in stare starše moli, jim odpusti in jih blagoslavlja. Pogledala me je in rekla, da na to se ni spomnila in da bo težko.
V njej sem videla Jezusa, zato sem ji hotela pomagati tudi konkretno, ponudila sem ji, da lahko pospravi vejevje od sečnje v našem gozdu, ki je v bližini njene hiše, da bo lahko kupila manj drv za zimo. Ponudila sem ji tudi, da lahko pospravlja pri nas, da si bo zapolnila kakšen dan, pa še kak priboljšek si bo lahko zato privoščila. Ko sem odšla, je bila pomirjena. V naslednjih dneh pa mi je zaupala: “Sam Bog te je poslal k meni, sedaj sem povsem drugačna!”
M.S.