V bolnišnico je prihitela na pregled mlada ženska, bila je očitno razburjena. Šlo je za test nosečnosti. Povedala je, da mora to narediti takoj, ker hoče splaviti. Iz njenega obnašanja sem razumela, da gre za osebo s težavami. Bila je zmedena in ni videla druge rešitve. Ne spominjam se, kaj sem ji rekla, vem le, da sem poslušala njeno zmedenost kot srkajoča goba. Dolgo se je zadržala z menoj in potem brez besed odšla. Bila je bolj mirna.
Čez nekaj mesecev je prišla v laboratorij. Vprašala me je, če se je spomnim. Rekla sem ji, da se je, nisem pa imela poguma, da bi jo vprašala, kakšna je bila njena odločitev. Prijela me je za roko in me prosila, da jo spremim na hodnik, kjer je bil voziček in v njem čudovita deklica. »Ko sem prišla k vam, sem bila obupana, želela sem narediti splav. Pomagali ste mi, da sem razmislila. Razmišljala sem celo noč … in rodila se je ona!«
Carmela iz Italije
