Človeška krhkost je dejstvo. Toda v njej izkušamo Gospodovo moč.
Gube nezadovoljstva
Po letih zakona sem ugotovila, da človek, s katerim živim, ni več isti, v katerega sem se močno zaljubila. Toda tu so otroci in življenje se je nadaljevalo. Nekega dne mi je prijateljica rekla: Vidim, da se slabo staraš. Namesto da bi rastla v ljubezni, je videti na tebi vedno več gub nezadovoljstva in zaskrbljenosti..« Bilo je res. Namesto ljubezni in darovanja sem postavila v ospredje načela pravičnosti. Začela sem se truditi spreminjati svoj odnos do moža in odkrila, da prav zdaj potrebuje mene in mojo podporo. Vse se je spremenilo: v družini je čutiti med vsemi nami večjo ljubezen. (M.F. – Poljska)
Lekarna
Zaposleni v lekarni, v kateri sem delala prej, so bili vsi odpuščeni. Vsi, razen mene. Novi lastniki pa so hoteli samo čim več dobička in niso delali v dobro strank. . Tudi vzdušje se je hitro spremenilo. Nekaj mesecev sem si prizadevala, da bi se izboljšali odnosi med zaposlenimi in s strankami. To je bil dragocen čas, med katerim sem se naučila biti bolj usmiljena. Potem sem se znašla še sama na listi za odpust. Kljub temu sem zaupala v Božjo previdnost, ki me ni razočarala: nepričakovano mi je druga lekarna ponudila zaposlitev namesto delavca, ki se je upokojil. (C.T. – Madžarska)
Moji “težki” bolniki
Več let delam kot zdravnik v specializiranem zavodu z bolniki na vegetativni ravni, običajno po prometni nesreči. Postopek za obuditev iz kome je zelo zapleten in ni rečeno, da se bo to tudi zgodilo. Običajno družinskim članom, ki sprašujejo, če se bo njihov družinski član zbudil, odgovorim, da ne moremo predvideti, kaj se lahko zgodi, da samo Bog pozna njihovo prihodnost. Mi smo samo orodja v njegovih rokah. Nemogoče je biti ravnodušen pred takimi tragedijami. Občasno se je zamajala moja vera. Menim, da je vloga teh “težkih” bolnikov zelo pomembna za družbo: za sorodnike in prijatelje postanejo središče zbiranja družine in vzbujajo v njih zmožnost darovanja sebe. (Elio – Italija)
Vstajenje
Mamila, prostitucija … Že dve leti sem spremljal svojega prijatelja Maria na njegovi trnovi poti. Oddaljil se je od Boga, vendar je spoštoval moj način življenja vere. Ko je pristal v bolnišnici, sem ga vztrajno obiskoval. Spraševal me je: »Zakaj to delaš? Prihajam iz čisto drugačnega sveta, kakršen je tvoj!« V bolnišnici je imel čas razmišljati in nekega dne mi je rekel: »Poskušal sem se prepričati, da Bog ne obstaja, kajti to bi pomenilo, da moram spremeniti življenje. Zdaj pa ne morem več nadaljevati tako. Ti si edina resnično srečna oseba, ki sem jo kdaj srečal. Zelo bi rad živel kot ti! « Predlagal sem mu, naj poskuša živeti vsakič po eno besedo življenja. Tudi jaz sem se trudil in delovalo je! Ker mi je zaupal, je sprejel predlog. Predvsem mu je bilo težko spremeniti pomen besede “ljubiti”, saj je zanj pomenil prostituirati se za plačilo. Živeti drugače je bilo naporno, padci in novi začetki. Nekega dne je šel k spovedi. Po njej je žarel. Potem nesreča, v kateri je izgubil življenje. Bog je nanj čakal tam, toda on je bil pripravljen. (S.V. – Švica)