Beseda življenja tega meseca nas spominja, da je samo v Bogu vir življenja in zato polnega občestva in miru, ki ga svet tako pričakuje. Nekaj utrinkov iz življenja evangelija.
Sklad za potrebne
Več kot dvajset let delam v univerzitetni bolnišnici. Nekega dne je na moj oddelek za dermatologijo prišla bolnica, ki je nobeden od sodelavcev ni hotel zdraviti zaradi predsodkov. Krvni izvidi naj bi pokazali, da ima aids. Ker je nisem mogel operirati, sem začel drugačno zdravljenje z obsevanji. Po treh mesecih se je počutila bolje. Dlje je nisem mogel imeti v bolnišnici in ker sem vedela, da njeni otroci ne bi mogli poskrbeti za njeno zdravje, sem se pozanimala, če ima sorodnike, ki bi lahko poskrbeli zanjo. Imela jih je, a so stanovali v drugi državi. Zato sem prosila sodelavke, če bi lahko prispevale za vožnjo karto, saj si je ona ni mogla kupiti. Zbrali smo denar, a ne samo za pot, tudi za pomoč njeni družini. Ko je bolnica odšla, je bila srečna. Po tej izkušnji smo se s sodelavkami odločile, da ustvarimo sklad za pomoč bolnikov v potrebi. Koliko ljudem smo lahko pomagale v teh letih prav zahvaljujoč temu fondu (K. L.- Indija).
Recept
Imam štirideset let in imam astmo. Ko sem ugotovila, da pričakujem otroka, mi je babica predlagala splav. Odklonila sem. Pojasnila mi je, da moram izbrati med življenjem otroka in svojim življenjem, kar je zelo pomembno zaradi drugih otrok, ki jih imam. Bila sem nemirna in nisem razumela, zakaj bi morala ubiti to nedolžno bitje. Ko je moj mož videl, v kakšnem zdravstvenem stanju sem, mi je rekel, da je vse odvisno od mene. Dali so mi recept za zdravilo, ki naj bi bilo “zelo pomembno za moje zdravje”. Mož ga je kupil. Ker ne znam dobro brati, nisem dobro vedela, za kakšno zdravilo gre, a v srcu sem sumila. Pozanimala sem se in ta injekcija je povzročala splav. Nisem je vzela in sem se zaupala Bogu. Ob prvih bolečinah me je postalo strah, pripravila sem oporoko in zaupala otroke sorodnikom. Očistila sem hišo in odšla v bolnišnico. Porod je bil lažji od prejšnjih, ni bilo nikakršnega problema. Moj mož je hotel odnesti otroka k babici, da bi ji ga pokazal. Odločila sem se, da tega ne stori: zame je bila osebna izkušnja ljubezni Boga do mene in ne morem biti zaradi tega ponosna, ampak se mu samo zahvaliti. (D. A. – Slonokoščena obala)
Na novo se zaljubiti
Tistega dne sva bila z možem zelo napeta. »Kaj ni v redu?« sem ga vprašala. In on: »Ni potrebno veliko, da bi razumela.« Po njegovem nisem razumela njegovih potreb. Bilo je res, a mislila sem: »Kako to, da se ob toliko lepih stvareh v najinem življenju ustavlja samo ob eni, ki ne gre?« Odšla sva spat sprta. Naslednje jutro sem pomislila: »Skupaj sva. Da bi dvignila njega, moram delati na sebi, omehčati srce, se opravičiti.« Nisem uspela. Da bi naredila korak, sem si zamislila konkretno dejanje ljubezni do njega. Zelo mu je všeč nogomet. Da bi ga osrečila, sem odpovedala sestanek, ki sem ga imela za tisti večer, da bi lahko skupaj gledala nogometno tekmo evropske lige. Za začetek sva se morala pogovoriti. Kljub utrujenosti in obveznostim sva šla nekega večera skupaj ven in najprej eden, potem drugi, sva se odprla zelo globoko, kakor se že dolgo ni zgodilo. Videla sva se drugačna in se razumela. Rekla bi, da sva se na novo zaljubila drug v drugega. (G. S.- Italija)